Gandhi in bonboni

Slišala sem "luštno" anekdoto o indijskem miroljubnem voditelju Gandhiju. In ker je bila včeraj obletnica njegove smrti, želim zgodbico zdaj povedati in z njo spodbuditi še koga, da se nasmeji in potem razmišlja ob njej:

Neka mama je z malo hčerko prišla do Gandhija in ga prosila, naj kot avtoriteta reče njeni hčerki, naj ne je bonbonov.

Rekel je: Pridita spet čez en teden!

Mama se je začudila in odšla.

Po enem tednu Gandhi reče punčki: Ne jej bonbonov!

Mama začudeno vpraša: Zakaj pa tega niste rekli pred enim tednom?

Gandhi: Takrat sem jaz še jedel bonbone!

Kako resne so naše besede? Prepričljivi smo predvsem z besedami, za katerimi smo scelega, za besedami, ki so odraz naših resničnih misli in dejanj.

Najbolj prepričljivi smo, kadar svetujemo drugim stvari, ki jih počnemo tudi sami - in je jasno, da so dobre ... da smo zaradi njih mirni, zadovoljni ...

V Svetem pismu so tudi stavki: Ne glej le mojih dejanj, poslušaj moje besede!

Če smo zelo zelo pozorni le na to, kako nekdo, ki nas uči, živi, bomo morda spregledali stvari, ki jih je škoda ne opaziti. Res ponavadi poudarjamo zgled, krasno je, če nas nekdo prepriča s svojim življenjem ... toda če nekaj spoznamo kot pravo, potem je prav, da se tistega držimo in da se ne izgovarjamo na slab zgled ... tako le priznavamo lastno lenobo in nemoč.

Takih ljudi, kot je bil Gandhi s temi bonboni, srečamo malo v svojem življenju.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Mahatma_Gandhi