Nekega pustega marčevskega dne.
Gledamo tegale črnuhka in čakamo. Z vso silo se oklepa deske, po njej smo vozili beton, oklepa se deske, saj zelo piha - je sončno, a zelo mrzlo.
A ko metulj vendar da malo zaslutiti lepoto, ki se skriva na drugi strani krilc, smo še bolj navdušeni. Zadržujem Maksa, da ga ne bi napadla raziskovalska žilica.
Potem skušam prenesti metulja v zavetje, kjer tako ne brije veter.
A na moji dlani razpre svoja čudovita krila - in poleti elegantno nekam navzdol ... gledam čez škarpo, kje je.
"Moj" pa steče navzdol ... in uspe ujeti spominček! (Škoda, da ni metuljček malo bolj poziral!)
Mislim, da je tole dnevni pavlinček!
Hladno zimo preživi v kakšni jami, lopi, temna spodnja stran kril ga varuje pred plenilci, npr. netopirji ali pticami. (Tukaj več.)
Rada imam metulje! ... Spominjam se časov, ko smo tekali naši in sosedovi otroci okrog in lovili metulje ... In tedaj so rekli, da bo človek jedel tak kruh, kot je barve metulj, ki ga v letu prvega vidimo. Tako je bel metulj pomenil bel kruh (ki je včasih pomenil bogastvo!), rumen takega iz "boljšega" testa (jajca), črni in rjavi metulji so pomenili pa skromen črn kruh! Take metuljček s slikce morda pomeni sadni kruh? :-)
...
Kolikokrat v življenju sklepamo "na prvi pogled", kakšen je nek človek, kaj pomeni nek dogodek ... v resnici pa vidimo tako malo ... Pogosto ne vidimo (takoj) v srce. Morda so najlepše barve "kril" skrite ...
Galerija (4)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
