G. Troha ... odslej bom skrbela za lastno rit :)
V tem ne morem več sodelovati. Tako močno sem to začutila. Spet. Intuicija. Včasih kakšne stvari močno čut
V tem ne morem več sodelovati.
Tako močno sem to začutila. Spet.
Intuicija. Včasih kakšne stvari močno čutim.
A včasih delam proti svoji intuiciji ... Včasih sem si skušala kaj dopovedati z razumom. Proti lastnemu občutku. Tudi zdaj. V zadnjih tednih.
Pred nekaj tedni sem šla na Gregorčičevo, da se v živo seznanim z gladovno stavko Ladislava Trohe. Potem sem se čutila razdvojeno ... Pomisleki ...
Ampak o tem ne bom zdaj.
Vsekakor me je stisnilo tisto, kot da bom kriva ... bomo krivi vsi, če bo moral umreti. (Moral?) Pa ko dobro vem, da ne bom jaz kriva. Ampak učinkovale so besede.
Mora res umreti? Zakaj? Za kaj?
Distancirala sem se. Ohranjala svoje misli zase. Ker nisem vedela, kaj naj si mislim o vsem skupaj.
Dokler me ni neke noči začelo moriti tisto, kar sem verjetno prejšnji dan nekje prebrala: "Umiram ..."
To me je tako močno žrlo, da sem zjutraj enostavno MORALA iti ... Pomagat. Tisti dan, prejšnjo nedeljo, sem potem šla tja tudi z mislijo, da Trohi rečem: "Država ni vredna, da umrete zanjo. In dokler živite, lahko kaj naredite, potem pa ne boste mogli ..." To sem tudi rekla. Vsekakor me je bil vesel, ko sem prišla, in vsekakor mojih besed ni sprejel, kot bi bile rešitev.
Ostala sem tam in se pogovarjala z gladovno stavkajočimi, njihovimi svojci in drugimi ...
Potem so prišli reševalci. Zdravnica je prijazno pristopila. Ne vem, zakaj človek vpije, če se ne strinja ... Strašen odpor dobim ob ljudeh, ki vpijejo. Zdravnica je hotela pomagati. Jasno je povedala, da ne ve, zakaj on stavka, ampak da je ona zato tam, da pomaga.
Jaz sem se ponovno in ponovno spraševala o vrednosti življenja ... kdaj človek sme umreti. Kdaj življenje ni vredno, da človek vztraja za vsako ceno v njem. Tako jaz vidim npr., če je človek zelo bolan in sklene, da se ne bo več zdravil, saj ozdravel itak ne bi ...
Je mogoče, da sme človek umreti zaradi države? Prostovoljno?
Je to resnično življenje v svobodni volji? Ali je mimo svobodne volje?
Res komu koristi, če človek umre ...?
"Pa vaši otroci?" sem vprašala gladovno stavkajočega. Morda kot vojak ne vidi tako močno vrednosti življenja kot drugi? Morda preveč poenostavljeno gleda in razmišlja?
Jaz sem marsikdaj rekla, da kakšen človek ne bi smel imeti svobode - ker je ne zna živeti. Ker hodi po svobodi drugih. Ampak ob g. Trohi sem razmišljala bolj v smer, če morda resnično človek sploh ne more več živeti ...ker ...Enostavno ne more.
Angela Vode, ki jo zelo cenim, je - kolikor je meni znano - prenehala jesti in posledično umrla.
Res je, da je ona to naredila sama zase, ni šla nikomur pred oči ... želela je umreti zato, da ne bi več obremenjevala svoje sestre, ki je morala skrbeti zase, za sina in za sestro Angelo - saj je politična oblast Angeli onemogočila vsako službo. Ampak njeno življenje je bilo resnično onemogočeno. Država ji ni pustila dihati.
No, vse to sem razmišljala.
Znani so tudi ljudje, ki so umrli za vero. Kakšna dekleta so raje umrla, kot dovolila spolni odnos nasilnežu.
Bila sem zelo zelo razdvojena ... Čutila tako in drugače.
Vsekakor pa sem šla večkrat na Gregorčičevo ulico - kot človek. Da sem na razpolago kot človek. In v upanju, da bo vendar prekinil stavko.
Kaj je mož storiti dolžan?
Vem za človeka, ki je pred leti naredil samomor - ker menda ni imel denarja, da bi družino peljal na počitnice. Ampak koliko ljudi ne more peljat svojih družin na počitnice ... Je torej življenje vredno samo, če pelješ družino na počlitnice ...?
Kaj je mož dolžan svoji družini? Državi?
Take in drugačne misli so se rojevale v mojih mislih ... Ali v srcu? In včasih me je kaj zelo špiknilo ... Kakšna bodica, ki se je zarila vame ... In tako se je zdaj zgodilo tisto, kar je prevesilo mojo tehtnico.
Ne podpiram več gladovno stavkajočega Trohe.
Stavke same tudi prej nisem ... Samo zraven sem bila večkrat ... kot človek.
Zdaj pa ...
....
Ponavadi hitro verjamem in malokrat dvomim, če s konkretnim človekom sicer nimam slabih izkušenj. Ponavadi govorim naravnost oz. včasih ne povem vsega, namerno pa nikoli ne govorim drugače, kot je res. Tudi pišem to, kar je res oz. kakor jaz vidim resnico. In se trudim, da bi poznala resnico.
Ampak zdaj moram nekaj povedati. Težko mi je zaradi tega. Pred nekaj dnevi sem napisala misel, ki ne drži, z njo sem začela svoj zapis.
Zaenkrat zapisa nisem popravila, saj ni prav, da bi zdaj umikala svojo izjavo ... bom jo pa morala dopolniti. Zaradi resnice.
Napisala sem namreč: "Kako me je streslo, ko sem slišala namige, da se bo Troha zažgal. Nemogoče, sem takoj vedela. Kaj vse ljudje govorijo."
Kajti to je res rekel. Ampak jaz sem slišala, ko so ljudje to govorili in nisem verjela! Kdo bi verjel tako grozno izjavo. Rekla sem, da ne verjamem. Da mu gotovo podtikajo. Takih stvari menda človek ne govori kar tako.
Take stvari sme govoriti samo človek, ki to resno misli.
Taka izjava je izsiljujoča.
Naj je človek še tako na tleh, nima pravice - mislim - izsiljevati, zavajati ...
Kako me je to prizadelo. Sveto sem verjela v njegovo trezno misel ... res ... kljub vsemu.
In potem sem slišala tisto, da govori, da odklanja zdravnike - ker ga hočejo ubiti.
Jaz sem seveda spet rekla: "Ne verjamem! Ni mogoče. On le noče prekiniti stavke." Vztrajala sem pri svoji trditvi. Toda ne ... Res je bilo.
Takih stvari pa jaz ne sprejmem. Ne morem več. Šla sem kot človek zraven, ampak takih stvari ne morem (več) podpirati.
Spoštujem odkrito besedo, samo na odkriti besedi se lahko gradijo dobre stvari. Če ni odkritosti, kako naj potem verjamem?
...
Težko mi je, posebej za gospo Mileno (upam, da pride do svoje pravice!), vendar ne morem podpirati stvari, kjer kdorkoli grozi (da se bo zažgal) ali pretirava z izjavami (da ga bodo ubili) in pritiska na čustva (samo za svojo rit skrbite, kakšni ste) ...
Ne vem, če sem pametna, da tole objavljam, vendar mislim, da moram ... zaradi mojih prejšnjih vpisov o tej tematiki.
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/107789/glejte-clovek-glejte-troha-in-njegova-pravica-
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/107908/zakaj-gladovno-stavka-milena-tanko
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
