Francozinje in Italijani

Moji učenčki me sprašujejo, kdaj bom kupila žogico za ročni nogomet ... nekaj časa je že ni ...

Ob tem se pogosto spominjam neke tekme! :D ... res, bilo je tako silno prisrčno, da se pogosto spomnim ...

Bilo je tako, da sem se tako kot vedno intenzivno pripravljala na uro in razmišljala vse mogoče in raziskovala na razne načine, kako bi uro speljala ... kako naj otrokom predstavim, kdo je svetnik ...

Za primer naj bi bila Mala Terezija, meni zelo ljuba svetnica, toda cel teden sem razmišljala, kako naj Terezijo iz Lisieuxa predstavim otrokom. (Včasih je neko stvar lahko narediti, drugič pa isto težko.)
Razmišljala sem, kaj pomeni sodobnemu povprečno vzgajanemu otroku, da bi bil svetnik?
Kaj takega so počeli posamezni ljudje, da so sveti?
Kaj tako junaškega, da bi otroke vznemirilo, navdušilo?
Recimo Maksimilijan Kolbe, ki je podaril svoje življenje za to, da je rešil drugega zapornika, to je gotovo nekaj velikega v očeh otrok. In tudi en naš mož, Izidor Završnik, je naredil nekaj podobnega.
Ampak da eno dekle postane nuna pri 15. letih ...?
Razmišljam in razmišljam.

Potem povem otrokom nekaj o življenju Male Terezije (mamo je izgubila že zelo zgodaj), o tem, kako je verjela v moč svoje molitve, da reši dušo nekega morilca. Zvedela je za nekega morilca, ki je bil obsojen, ona si je zadala nalogo, da moli zanj tako močno, da se on spreobrne in prosi Boga za odpuščanje. Kasneje je to pisalo v časopisu in Tereziji je to potrdilo, da ima molitev moč.
A ko otrokom omenim besedo "nuna", ugotovim, da nihče ne ve, kaj to pomeni.
"Nune so ženske, ki živijo v skupnosti ... več jih živi skupaj, v hiši, ki ji rečejo samostan. Ja, živijo ženske skupaj. Tako kot pri nas patri, patri so menihi in so moški, ki živijo v skupnosti, ženske so pa nune.
Živijo skupaj, molijo, želijo čim več dobrega narediti, nekatere nune skrbijo za bolnike ...
No, nune in menihi se odpovejo družini, ne poročijo se, nimajo žene ali moža, nimajo otrok ..."
Fant, ki je sicer vedno zelo živahen, tokrat izstreli: "Potem pa to ni zame - če ne smejo imeti družine!"
Kako zanimivo se mi zdi, ko je tako jasno 7 let staremu fantu, da se družini ne bi odrekel!
"Družino imeti je za večino ljudi nekaj najlepšega. Tudi meni veliko to pomeni. Ampak nekateri se družini odrečejo zaradi ljubezni do Jezusa - ker se jim zdi, da bodo tako mogli narediti največ dobrega za druge ljudi."
No, potem povem, kako je Mala Terezija živela ponižno, kako je potrpela, ko večkrat druge nune niso bile prijazne z njo. Kako je celo jedla ostanke hrane in se trudila biti vedno prijazna. Govorila je o tem, da včasih sonca res ne vidimo, ker je za oblaki, vendar vemo, da sonce vedno je.
In tudi Boga včasih ne čutimo, je kot bi se nam skril ... a vendar je Terezija verjela, da Bog je.

Otroci zavzeto poslušajo in sodelujejo, pa se naenkrat odločim, da povem še "moško" zgodbo ... O svetem Frančišku ... Zdaj bom napisala le malo, saj sem tukaj pisala pred kratkim o njem. Otrokom sem pripovedovala o tem, kako je bil vesel in nagajiv mlad fant, kako je imel rad zabeve, kako je zapravljal očetov denar, kako je šel - vitez - na vojsko.
A potem je zbolel ... in potem je ugotovil, da očetovo bogastvo (svila ...), ki ga je kopičil v skladišču in s katerim je bogato živel, nima prave vrednosti, vsemu se je odrekel in začel živeti v revščini, a z veselim srcem.
"Prej je imel rad orožje in zabave, potem pa je občudoval rožice in poslušal ptičke, kako pojejo," povem otrokom.
No, ko se o vsem tem pomenimo, povem še, da je živela sv. Terezija pred približno 100 leti v Franciji, sv. Frančišek pa pred 800 leti v Italiji.
In ker je še nekaj časa, otroke spustim k ročnemu nogometu. Hitro steče napeta igra!
Na eni strani so deklice, na drugi dečki. In potem začnejo govoriti, da tekmujejo Francozinje proti Italijanom, Terezije proti Frančiškom! Koliko smeha je zraven!
In na koncu so zmagale Francozinje!
Potem prihajajo starši, uro zaključimo skupaj.
Povem na kratko, o čem smo se pogovarjali. Povem nekaj stavkov o Mali Tereziji in nekaj o Frančišku.
In ena deklica doda: "Ja, Frančišek ... on je bil najprej za orožje in zabave, potem je pa občudoval rožice ... večina fantov je pa takih, da občudujejo rožice in ptičke, ko so majhni, potem, ko so veliki, imajo pa raje zabave, denar, orožje ..."
Vsi se nasmejimo, verjetno pa še v kom ostaja misel, kakšno resnico je izrekla sedemletna deklica.

Kako si želim, da bi vedno iskali najboljše v svojem življenju.