France Bevk ... in kako so ga kaznovali ... in smisel kazni

Ko je bila zdaj ravno obletnica Bevkovega rojstva in smrti, sem pomislila, koliko njegovih del smo v nadaljevanjih prebrali doma! Mislim, da vso mladinsko literaturo in še kaj!

Tako smo prebrali tudi Zlato vodo. Zgodbe iz njegovega otroštva. Ta knjiga je bila moja najljubša, ko sem bila v 3. razredu (dokler nisem odkrila Kekca nad samotnim breznom in Heidi).
Brali smo zgodbo Žganje. (Nekaj citatov sem si izpisala - so rdeče obarvani.) Pisatelj piše, kako je doma pomagal tudi pri kuhanju žganja. Tam je potrebno biti neprestano ure in ure, vzdrževati ravno pravi ogenj, da je curek "skuhanega" žganja ravno pravi. (Poznam iz svojega otroštva!) Ko je to obvladal, je večkrat sam kuhal žganje.
In žganje mu je dišalo. (Meni tudi!) Vedel je, da ga ne sme piti, a kljub prepovedi in strahu pred domačimi si je enkrat vendar skrivaj natočil pol kozarca in potem počasi skrivaj srkal.
Ko je prišla do njega babica, je hitro ugotovila, da je z vnukom nekaj narobe. Povohala ga je. Ko je moral narediti nekaj korakov, ga je zaneslo in pritaval je v kot, ko je zgrešil cilj svoje poti.
Babica je šla povedat mami. Mama je prišla vsa "bleda v obraz, velike oči je v začudenju, skoraj v grozi uprla" vanj in potem ga je natepla "po tistem delu telesa, ki je za to najpripravnejši".
In da ga niso slišali, kako tuli, mu je tiščala usta. Za kar je bil še posebej užaljen. Tako užaljen, da je mamo zatožil babici, češ kako je mama grda.
Tukaj se je čutil razkorak v družini, mame očetova družina nikoli ni čisto sprejela. "Kljub pijani omami, ki me še ni popustila, sem se zavedel, da je tedaj bila babica moj tihi zaveznik."
In vnuk je izkoristil "luknjo".
Potem se je Francetu "zahotelo sočutja" in je mamo zatožil tudi očetu: "Mati me je natepla."
Oče je molče hodil po izbi.
"In usta mu je tiščala," je dodala babica z neprikritim ogorčenjem v glasu.
Tedaj se je oče zdrznil v hoji, pogledal babico, ki se je držala napeto, slednjič mu je pogled obvisel na meni.
"Tiho!" je rekel tako strogo, da sem se zlecnil.
In nič več, zopet je hodil od stene do stene. Ta "tiho" ni veljal le meni, temveč tudi babici, celi hiši. /.../
Bilo je, kakor da mi je nevidna roka segla v notranjost in mi neizprono pokazala dvojno krivdo, eno večjo od druge. Tiho sem ždel na peči in bolščal v temna okna, zmeraj bolj sem se treznil. In veliko huje sem se zavedal, kako sem v materino žalost kanil novo grenko kapljo. /.../

Drug primer kazni je v zgodbi Pot v šolo, ko so se otroci iz šole grede zaigrali in se celo popoldne igrali v nekem lazu, ko so popoldanski otroci že šli iz šole, so se jim še oni pridružili, vsi skupaj so pozabili na dolžnosti, ki so jih čakale doma po pouku ... varovanje bratcev in sestric, pomoč na njivi, paša krav ali drobnice ...
Ko je sonce zašlo, so naenkrat ugotovili, "koliko je ura". Še so se smejali in se šalili, ko so pohiteli proti domu, toda vedno manj je bilo smeha in vedno tišji je bil.
Otroke je skrbelo, kaj jih čaka.
Vsak od nas je bil deležen posebnega pozdrava. Ta je dobil zaušnico, drugi udarec čez pleča ali brco, tretji je bil potegnjen za uho. In vsak je molče spravil ta pozdrav, ni zajokal, le glavo je stisnil med ramena. Vedel je, da je to samo naplačilo in da ga doma čaka še kaj več. Radost dneva se je spremenila v poparjenost in kesanje.
/.../
Tega, kaj je bilo potem, rajši ne povem. Saj lahko uganete. Tisti večer je skoraj po vseh hišah pela šiba.

Ko berem Zlato vodo, začutim toliko srca v teh zgodbah. Vesela sem, da lahko berem to z otroki, sama zase bi seveda ne brala teh zgodb.
In ob zgodbah, kjer omenja tudi kazen, razmišljam, da je bila kazen - po sodobnih merilih - neprimerna, toda učinkovita.
Otroci so natančno vedeli, zakaj so bili kaznovani. In morda niso ponovno naredili napake tudi zaradi strahu pred kaznijo.
Danes pa, če starš udari otroka, mu že grozi policija. Mnogi današnji otroci se zelo zavedajo svojih pravic, na dolžnosti pa pozabijo. Pa ne le otroci, tudi starši ...
Iz zgodb se vidi tudi, kako je učinkovita kazen, če je enotna. Potem ni možne pritožbe na višje sodišče, ni razkola med odraslimi. Bevk sicer pravi, da ga ni bolelo, ko ga je mama tepla, zdelo se mu je, da je mamo bolj bolelo kot njega, toda užaljenost, ker mu ni pustila kričati, ga je peljala v to, da je mamo zatožil. To pa, ker je opazil, da odrasli ne vidijo enako tega, kako je bil kaznovan (njegova stara mama ni marala njegove mame).
Jasno mi je, da kazen v smislu pretepanja, trpinčenja ... ni primerna.
Vendar včasih pomislim: kakšna pa sploh je primerna. Včasih pomislim, da bi bila zelo učinkovita kakšna klofuta, kakšnega otroka bi streznila. Morda bi se tedaj zavedel, kaj je naredil.
Večkrat se mi zdi, da iskanje vzrokov otrokovih napak, iskanje primerne kazni, izvajanje le-te požre ogromno časa in moči ... Več kot je potem učinka.

Dodatek:
Razmišljanje izhaja iz misli, ki so se mi utrinjale ob branju Bevkove knjige. Ob primerjanju tistih časov in današnjih. Ob ugotavljanju, kako je včasih fizična kazen splošno veljala za nekaj učinkovitega in nujnega, danes smo pa v čisto ekstremni situaciji.
Pa je danes v resnici bolje? Smo v resnici boljši ljudje? Imamo raje otroke, kot so jih imeli pred sto leti?
Večen izziv.
Gotova sem, da mora vsak od nas sam zase najti najboljše odgovore.
Gotova sem tudi, da večina od nas išče najbolj prave stopinje dan za dnem. Življenje je subjetivno obarvano z različnimi spoznanji.