Fant iz posebne šole

Pri predaji sestrske službe mi povejo: "Novega bolnika imamo, star je 13 let, poškodba, je iz posebne šole, iz nekega zavoda ..."

Potem fanta spoznam, čudovit je, nič "posebnega" ne vidim pri njem, zdi se čisto običajen odraščajoč fant! Izkaže se, kako zelo fejst je ta fant! Ne čutim nobenega nezaupanja do njega, nobenega strahu, da bo kaj posebnega ušpičil, ker je pač iz posebne šole.

V svoji omari v garderobi imam svoj kasetar, ki ga prinesem na oddelek, kadar sem popoldanska, nočna, sobotna, nedeljska, takrat, ko je ponavadi bolj mirno na oddelku.

Ko vidim, koliko pomeni novemu fantu glasba, mu pustim svoj kasetar in svoje kasete, ko odhajam iz službe. Vidim, da je pozoren in skrben.

V popoldanskem času otroci nimajo vzgojiteljice, če je na dopustu, je tudi ni, za konec tedna je seveda ni, obiski so bili pa tedaj zelo zelo omejeni. Tako moj kasetar dela prijazno družbo nekaterim otrokom. Potem D. ob glasbi začne ustvarjati predstavo, pravo predstavo. Pridobi še nekaj otrok, ki lahko hodijo, in jih vključi v igro. Začnejo vaditi igrico Rdeča kapica, samo Rdečo kapico igra deklica, ki pozna prave baletne korake. In tega seveda ne bi vedel nihče, če ne bi D. začel "delati" igro!

Potem pred menoj, zame, zaigrajo to igro, meni se zdi popolna!

Navdušena povem osebju na oddelku, da bodo otroci za nas zaigrali Rdečo kapico. Na oddelku nas je malo, pridemo, posedemo v "gledališču" po skromnih klopcah, ene sestre pa ni.

"Moramo pospraviti omaro!" reče z ostrim pogledom in gre delat generalko v omaro z otroškimi pižamami. Meni se pa zdijo lepo zložene ...

Tako ena od sester pospravlja, ostali pa se zatopimo v pravo predstavo. Zaigra glasba, D. je vse spretno pripravil, na določenih mestih zamenja kasete ali obrne ... malo glasbe od tu, malo od drugje ... Rdeča kapica pleše po gozdu, krasna Rdeča kapica je ... Otrokom izrazimo navdušenje nad nepričakovanim presenečenjem!

...

Ko odhajam iz službe, mi ena od sester namigne, da je D. iz posebne šole in da se lahko zgodi, da mu preveč zaupam. Kaj pa če kasetar ... Toda mene to ne skrbi.

In potem pride dan, ko v popoldanski službi zvem, da je D. dopoldne končal z bolnišničnim zdravljenjem in odšel nazaj v zavod ... in dopoldanskim sestram je naročil, naj mi vrnejo kasetar in vse kasete.

...

Še zdaj se rada spomnim tega krasnega fanta!

Nekaj let sva si pisala pisma ... Potem pa je počasi vez poniknila. A moji spomini nanj so živi.

D., kje si? Upam, da se imaš dobro!