Ko sem hodila v srednjo šolo, smo v 4. letniku na široko in zelo poglobljeno obravnavali Hipokratovo prisego, Kodeks etike zdravstvenih delavcev Jugoslavije, mednarodne deklaracije glede etike v zvezi z bolniki ...

O, kako se spominjam člena iz Kodeksa etike:

Spoštoval bom življenje od spočetja do naravne smrti! (Upam, da enkrat najdem tisto malo knjižico, ki jo je vsaka dijakinja, bodoča medicinska sestra, dobila!)

Kako jasno je bilo, da je življenje od spočetja do naravne smrti!

In da nismo mi tisti, ki bi smeli odločati o življenju in smrti. Vsaj jaz sem tako razmišljala in tako čutila ob tem, ko smo se pogovarjali o tej problematiki. Naša profesorica etike, s. Dina Urbančič (verjamem, da počiva v miru!), je bila izredna ženska! Zelo smo jo spoštovale!

A tedaj je že bil splav uzakonjen ... Ne spominjam se tega, da bi se kaj pogovarjali v šoli glede tega zakona, ampak dejstvo je, da zakon, ki dopušča splav in ga omogoči praktično vsaki nosečnici, če le pride dovolj kmalu glede na tedne nosečnosti, ni v skladu s kodeksi etike zdravstvenih delavcev, ni v skladu s Hipokratovo prisego, ki je - kolikor vem - še vedno temeljni kamen tudi zdravnikom ...

Delček iz Hipokratove prisege: obljubim, "... da ne bom nikoli nikomur - tudi ko bi me prosil - zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda ..."

Človek, žal, hoče vse preveč gospodariti ... hoče odločati o stvareh, o katerih ne bi smel. Tako dela škodo v naravi, dela škodo živalim ... dela škodo ljudem ... tudi sam sebi ...

Ob dogodku, ki je bil pred kratkim v medijih, da je zdravnik iz UKC osumljen, da je naredil evtanazijo nekemu bolniku, pa spet razmišljam o krajšanju življenja ... o tem, kako človek posega na ta način v človeško življenje, da ga skrajša ..... ker oceni, da ni vredno življenja.

A kdaj je življenje resnično vredno? Le tedaj, ko so vidni uspehi, zdravje, denar ...?

Sama sem v zadnjih letih bila večkrat ob umirajočih ljudeh ... zadnje tedne, zadnje dni, zadnje ure, zadnje minute ... Bila sem ob zelo bolnih ljudeh, ki so "dotrpeli" "naravno".

Dotrpeli sem dala v navednice, ker nočem poudarjati trpljenja. Kaj pomeni trpeti, je zelo relativno.

Nekaterim pomeni, verjetno večini, izredno hudo bolečino. Predvsem telesno, a tudi duševno.

Nekaterim pomeni trpeti že, ko ne dosežejo izpolnitve raznih želja. Četudi so te zelo visoke. Ali pa ko nimajo veliko denarja in recimo ne morejo kupiti boljšega avta. Ali da niso čisto zdravi.

Marsikdo pa zna biti vesel, zadovoljen, miren, četudi se komaj preživlja in četudi ni čisto zdrav.

Tudi na to, kdaj je življenje vredno življenja, gledamo zelo različno. Enim se hitro izgubi smisel življenja, če ne gre vse gladko.

Poznala sem človeka, ki se je že odloča/il za evtanazijo zase (v tujini), a potem se je odločil, da umre "naravno". Brez posredovanja drugih ljudi pri zaključku življenja ... Tako je preležal kar precej časa in gotovo resnično dozorel. In iz svoje zakladnice modrosti delil darove vsem, ki so prihajali do njega. Tudi v zadnjih mesecih življenja je "rastel", zorel .... In dozorel.

Je torej evtanazija resnično lahko milostna smrt - kakor prevajamo tujko evtanazija?

Ali pa je nasilen poseg v življenje, ki se sicer še ne bi zaključilo in v resnici ni zaključeno ... oz. je nasilno zaključeno?

Vem, zelo težko je včasih ob kakšnih bolnikih, ki - vsaj z našega stališča gledano - le vegetirajo ... Ampak - ali VIDIMO? Ali vidimo v človeka? Ali ni kljub vsemu človek skrivnost in njegovo življenje tudi?

V primeru hudih bolečin pa današnja medicina lahko veliko pomaga.

Bolečina je dobra kot simptom, ki pove, da je nekaj narobe.

Potem, ko/če je pa bolezen ena sama velika bolečina, je pa prav, da pomagamo, da lajšamo ... da človek lahko zori v duši ... sicer ga bolečina lahko preveč obvladuje .... To pa, mislim, ni potrebno ...

...

Še par besed o sami evtanaziji, potrebno je ločiti med aktivno in pasivno, kopirano iz Wikipedije:

Razlikovanje med aktivno in pasivno evtanazijo je postalo pomembno pri opredeljevanju in tudi pri opravičevanju. Gre za razliko med »dopustiti« in »storiti«.

a) Aktivna evtanazija: pod aktivno evtanazijo razumemo nekakšno izrecno dejanje, namenjeno usmrtitvi bolnika; na primer s tem, da mu damo smrtonosno injekcijo kalijevega klorida

b) Pasivna evtanazija: pasivna evtanazija pomeni, da se odrečemo vsaki dejavnosti, ki bi bolnika obdržala pri življenju. Pri pasivni evtanaziji zadržimo zdravljenje ali druge življenje ohranjujoče terapije oz. zavrnemo operacijo in tako naprej, ter pustimo bolnika umreti »naravno«, za posledicami bolezni, ki jih ima.

Še nekaj dejstev o evtanaziji, od tu:

1. Na Nizozemskem in v Belgiji že med 2-3% ljudi umre zaradi evtanazije.
2. Leta 2010 so na Nizozemskem ubili preko evtanazije že 4.500 bolnikov.
3. Na Nizozemskem je bilo leta 2010 preko 300 evtanazij narejeno brez soglasja bolnika.
4. 23% opravljenih evtanazij zdravniki na Nizozemskem ne sporočijo pristojnemu državnemu organu (ni podatkov o tem, ali so dali bolniki soglasje).
5. V 10 letih se je število ubitih bolnikov potrojilo.
6. Uvedli so mobilno evtanazijsko enoto (kombi), ki ubija bolnike na domovih.
7. V Belgiji so leta 2013 uvedli evtanazijo za novorojenčke in otroke.
8. V Belgiji so uvedli "prostovoljno smrtno kazen" za zapornike, ki zahtevajo evtanazijo. V nedeljo 11.1.2015 bi tako že morali evtanazirati Frank Van den Bleeken, serijskega morilca, ki pa se je pred dnevi "premislil" in trenutno več ne zahteva izvršitve "smrtne kazni".

http://www.siol.net/novice/zdravje/2015/01/zdravnik_ukc_ljubljana_osumljen_evtanazije.aspx

http://24kul.si/mediji-zlorabili-sum-storitve-evtanazije-v-ukc-za-promocijo-evtanazije

Sorodno na mojem blogu:

Samomor in evtanazija

Napredna Belgija ima milostno smrt za zelo bolne otroke

Mož, ki beži pred evtanazijo

Obljube in prisege, tudi Hipokratova