Eno tako lepo peš popoldne

Naš 14-letni sin je bil prejšnji dan na planini Stador (peš z okolice Mosta na Soči z očetom in psom), naslednji dan sva se pa odpravila midva (seveda tudi pes) z Mosta na Soči skozi Čepovanski dol proti Novi Gorici. Svete Gore verjetno ne bova obiskala (tak je bil načrt, ampak tiha misel pa vendar je, da morda pa ...; tam smo bili teden ali dva prej), tokrat bova pod njo zavila po levi strani proti Novi Gorici. Dokler bova mogla, potem pride po naju "šofer".

Odpraviva se sredi dne, je že popoldne pravzaprav, spustiva se najprej navzdol proti Idrijci. Na mostu seveda obstaneva, Idrijca je tako lepa! Pogled po toku ... nekaj kilometrov naprej se zlije v Sočo ...

Pa še pogled v smeri proti Idriji, pred kakega pol kilometra se je Idrijci pridružila Bača. Sin se čudi, kako nizka je Idrijca. Poleti so se tukaj tudi naši kopali, plavali, skakali v vodo ... in po tisti beli ploščadi, ki se vidi tam daleč, so bredli vodo do kolen, zdaj je pa nad vodo ... ("Pravo" kopališče, tako bolj oblegano, je sicer višje ob toku, ampak naši otroci so našli bolj skrivnostne in skrite kotičke, kjer ponavadi ni nikogar.)

Prestopiva železniške tire in se zagrizeva v breg. Cesta se zdaj precej kilometrov dviga, dviga ... Pod nama na levi je Idrijska dolina, drevje je že malo obletelo, tako se bolj vidijo vasi in zaselki tam spodaj, kot se vidijo poleti ... Bača pri Modreju, Idrija pri Bači, Slap ob Idrijci ... In tam daleč zadaj skozi drevje vidiva gore, tudi Krn. Sin ponosno pokaže vrhove, na katerih je bil prejšnji dan, ko sta šla z očetom na planino Stador. Kobilja glava, od koder se spuščajo zmajarji in padalci (oboji, samo eni?) in Jalovnik (malo imam težav vse to najti na zemljevidu, bom kasneje našla!).

Prideva do Vrat ... dejansko so to vrata! Zapiha skoznje!Ta občutek bi zdaj verjetno prepoznala tudi v miže - vedela bi, da sem prišla na Vrata!

Od tu naprej se cesta dviga le po malem in kdaj pa kdaj se tudi spusti ..

Ko se obrneva nazaj, vidiva take prizore. Vse v soncu! In tam daleč zadaj gore.

Pred nama je dolga Čepovanska dolina! Skozi vas Čepovan človek hodi dolgo, dolgo.

Kako bi bilo tukaj čudovito spustiti se s kolesom ... ali pa skirojem ... ali rolerji!

Sicer mi ugasne fotoaparat, toda na vsake toliko "zberem še malo ostankov energije v bateriji" in naredim še nekaj posnetkov ... Marsičesa pa ne morem ujeti.

Pri eni hiši se nama pridruži en mucek. Našega psa trdno držim, ker praviloma ni ravno ljubeč z mačkami, odkar ga je čisto majhnega neka mačka opraskala do krvi. Toda ta mucek se ne da odgnati, stiska se k psu, prede, hodi za nami ... Zamika me, da bi ga kar vzela s seboj! To bi bilo luštno doma, ko bi imeli še mucka!

Pridruži se nam neka gospa, ki ima vikend v Čepovanu in gre na sprehod. Ko pripelje avto, gospa hitro dvigne neprevidnega mucka, da ga avto ne povozi ... in mucek gospo takoj posvoji in zdaj hodi za njo - kot kužek ... Na srečo gospa zavije med travnike in mucek za njo, midva s sinom pa pohitiva v najino smer.

Potem naju dve Italijanki sprašujeta, kakšna je cesta na Lokve in se vse uspešno zmenimo, čeprav midva ne znava italijansko, onidve pa ne slovensko.

Zdaj sva že mimo najgostejšega dela vasi ... Gledava hišne številke in se smejeva, da če bodo hiše tako na gosto, kot so tu, bo zadnja šele čez 20 kilometrov. A tam naj bi bila že skoraj Nova Gorica. Pravijo, da je z Mosta na Soči do Svete Gore 32 kilomterov, do Nove Gorice pa tudi en toliko.

No, sonce se že spušča ... nama je kar žal, da ne hodiva več v zlati svetlobi zrele jeseni.

Na pašniku je toliko ovc, kot jih še nisem videla!

Hodiva po senčni cesti in iščeva s pogledom sonce! Pa se sin odloči in zašiba na sonce!

Nedolgo za njim sem končno spet tudi jaz na soncu!

Še zadnjič vidiva sonce ... In potem se začne hitro temniti.

Razmišljam, ali bi šla po stezi skozi gozd proti Grgarju ali pa bi bilo bolje ostati na "zanesljivi" cesti. Pa me vendar zvabi gozd ... sin se prepusti mojemu vodenju, tu on še ni hodil. Tema je, vendar skozi drevje malo posije luna in malo pomaga najti stopinje. Je pa potrebno stopati previdno, saj pod noge ne vidiva. Uspeva zadeti pravi odcep levo in ko prideva skozi gozd, imava pred seboj Grgar ... s poslednjimi močmi fotoaparata ujamem še zasilno slikco osvetljene Svete Gore, za popravo slabega posnetka ni niti pikice "baterije" več.

Vendar tokrat Svete Gore ne bova videla od blizu, imava vse premalo časa, potrebovala bi vsaj eno uro za gor in z nje navzdol bi bilo težko hiteti. Biti pa moramo še isti dan v Ljubljani.

Zavijeva levo in se vzpenjava proti Prevali.

Malo pred njo nama pride naproti najin šofer. Naš pes je presrečen, midva se pa tudi prav z veseljem spraviva v avto.

Ampak .... ja, spet bi šla ... rada bi šla enkrat po tej poti pozimi ... Koliko gora bi videla skozi golo drevje!