Ena "ljudožerska": "Če ne bi bil katoličan, potem bi ..." :-)

Prebrala sem zanimivo resnično zgodbo, ki se je zgodila na Papui Novi Gvineji.
Nemški raziskovalec je prišel do misijonarja Jožeta Kramarja s prošnjo, da mu priskrbi zanesljivega vodiča za njegove pohode po džungli. Misijonar je potem nemškega gosta izročil domorodcu, ki se je pred nekaj leti spreobrnil in postal katoličan. Nemški raziskovalec in domačin sta potem skupaj odšla v džunglo. Medtem ko je Nemec opravljal svoje raziskovalno delo, je domorodec oprezal za živalmi, kakšno tudi ujel, očistil in spekel na ognju, ki ga je zanetil v gozdu.
Na vabilo domačina je Nemec z veseljem prisedel in takoj začel jesti.
Domačin se je pa najprej pokrižal in v svojem jeziku izgovarjal neke besede.
Nemec ga je z zanimanjem opazoval. Potem ga je vprašal, kaj počne.
"Katoličan sem in sem se Bogu zahvalil za hrano," je povedal domorodec.
"Seveda, tu ste še zaostali, tu še molite. Mi v Evropi pa smo napredni. Mi nič več ne verujemo v Boga in ne molimo."
Domorodec je z očmi premeril gosta in mu rekel: "Veš, prijatelj, če jaz ne bi bil Kristusov učenec in ne bi molil njegove molitve, bi se zdaj na tem ognju cvrl ti in ne ta žival!"

Zgodba me je nasmejala, saj vemo, da v tistih krajih ljudožerstvo ni tako zelo oddaljeno. Hkrati pa mi dala misliti, koliko sem boljša, ker sem kristjanka, kot bi bila sicer ... Sem zaradi tega res boljša?
Ob besedi ljudožerec sem pa potem razmišljala dalje, da ljudožerec žre (je) ljudi.
In tudi mi se marsikdaj žremo med seboj. Tako sebe kot tudi druge. Ne jemo morda ravno mesa drug drugega, a včasih zasajamo zobe v najobčutljivešje in najdragocenejše ne le tistih, ki jih nimamo posebej radi, temveč tudi svojih bratov in prijateljev.
Če smo Kristusovi učenci, se ne bi smeli žreti ...

Zgornjo zgodbo je zapisal Drago Ocvirk. Jaz sem jo le obnovila, ni dobesedno prepisana.