Dvigniti pogled
Gledal jo je pred seboj. Žalostno. Res, njena pot ni lahka. Rane so hu
Gledal jo je pred seboj. Žalostno. Res, njena pot ni lahka. Rane so hude, njena bremena so zelo velika.
"Ne znajdem se več," je vzdihnila. "Zdi se mi, da me je Bog zapustil. Zdi se mi, da sem se res trudila, da bi bilo dobro. Vse življenje se že trudim. Pa ni dobro. Ne vem, zakaj je tako. Čutim se zapuščeno. Ne najdem se več nikjer. Tudi v Cerkvi ne."
Nekaj časa sta molčala.
Potem je duhovnik rekel: "Nekaj je narobe s Cerkvijo, če se ljudje ne najdejo v njej, kadar je hudo. Jezus je vendar prišel za uboge, za tiste v stiski ..." Prikimala je. Seveda, strinjala se je.
"Saj veste, kako včasih otrok gleda v tla. Primeš ga pod brado, mu dvigneš obrazek, a on še vseeno poveša očke. Ne upa jih dvigniti, ne upa človeku pogledati v oči ... Prav tako včasih pride človek pred Jezusa ... a poveša oči! Dobro je dvigniti pogled k njemu, pogledati ga ... Mu zaupati. Se ga ne bati."
Toplina je bila v njegovih besedah, tople so bile njegove oči.
Ja, dvignila bom svoj pogled, si je rekla. Jezusa bom pogledala v obraz. Naravnost v oči mu bom gledala. Zakaj pa ne! On vendar ve za vso mojo revščino. Ve za vse to, kar se mi je zgodilo, za vse, kar mi je spodletelo. Zakaj bi povešala svoj obraz pred njim?
Ko je odhajala, je bilo v njej po dolgem času spet svetleje.
Morda pa le ni vsega konec, si je rekla. Jezus ve zame.
Galerija (2)
Srčne zgodbeBlagor žalostnimLuč sveta
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
