Duhovna požrtija

Kakšen naslov!
Ja, in prav tak pove, kar se mi mota po glavi!
Tako kot mora biti mera pri hrani za telo, sicer ni dobro zanj ..., mora biti mera povsod.
Duhovno hrano prav lahko primerjamo s telesno.
Dobro je zaužiti zdravo, izbrano hrano, najboljšo, in v primerni količini.
Sicer je le preobremenjevanje organizma, telo mora predelati goro hrane - in na koncu ni drugega kot preveč kil, bolezni ... in ja, hrana gre bolj ali manj neizkoriščena - v školjko.
Tudi duhovna hrana ni vse, kar "duhovnega" izide, bodimo izbirčni tudi pri tovrstni hrani.
Moli in delaj.
Tako je rekel sv. Benedikt iz Nursije, ustanovitelj benediktincev, geslo reda je Ora et labora (Moli in delaj).
Ne samo moli!
In ne samo delaj!
Oboje je potrebno.

A tokrat sem z mislimi pri "duhovnem delu".
In če se ustavimo še malo pri redovih, redovnikih: menihih in nunah, pomislimo na to, da so posamezni redovi zelo različni. Eni so na zunaj zelo podobni običajnim ljudem, poklicem, delajo, hodijo tudi v službe, molijo, praznujejo ... Čisto na drugi strani so pa tisti, ki predvsem molijo oz. živijo zelo zase v samoti in veliko v tišini (seveda tudi delajo, naše karmeličanke recimo delajo sveče in še kaj, no, njihove sveče poznam).
Ti jemljejo kot svojo službo molitev ... Molitev za vse nas.
Recimo, da imajo ti ljudje veliko duhovne hrane.
Jezus pravi: "Po njih sadovih jih boste spoznali!" in to pravilo velja za vse.
Če je molitev dobra, če je branje duhovne literature dobro, če so premišljevanja dobra ..., potem je tisti človek dober. Živi tako, kot moli, kot premišljuje. Je dober do ljudi. Ima dobre sadove (modrost, potrpežljivost, strpnost ...).
Nič ni vreden post, če je človek samo slabe volje, zadirčen, zoprn.
Nič niso vredne svete knjige, če jih človek samo požira, se pa nikjer ne pozna, da jih bere! (Če se ne pozna v delih ... če se pozna kvečjemu v besedovanju.) Potem so kot balast ... pravzaprav so breme.
Verjamem, da se kaj dobrega prime človeka, ki dan za dnem moli in bere Sveto pismo, vendar mislim, da se Božje ne vsiljuje ljudem, da prihaja predvsem v človeka z odprtim srcem, v tistega, ki si Svetega želi. Ki se pusti bičati preizkušnjam. Ki jih sprejme in skuša delati dobro - zase in za bližnje.
Samo molitve in branje Svetega pisma gotovo ni dovolj. Če bi bilo dovolj, če ne bi bilo nujno delo v vsakdanjosti, delo na samem sebi, preizkušanje svojih mej v stremljenju k vedno boljšemu, zorenje ..., torej če bi zadoščalo samo ponavljanje molitev, potem bi bilo veliko več svetih ljudi, kot jih je. Bi čutili njihovo dobroto, njihovo svetost.
Tudi duhovniki, ki so vsak dan pri maši, ki vsak dan berejo sveto pismo, bi enostavno morali biti sveti - ker jih preplavlja božja beseda.
V zvezi s hrano torej velja: ne jesti česarkoli - biti izbirčen, "gurman" - ni vse duhovno res duhovno, po moje. Poleg tega pa poznati meje. Se jih držati. Kajti celi dnevi molitve in mnogo prebranih knjig še ne pomenijo niti svetosti niti modrosti niti dobrega človeka - kar pa je pravzaprav vsem pomembna vrednota.

Jesti, ko je človek lačen.
Piti, ko je žejen.
In biti hvaležen ...