Nobena družba ne more
dolgoročno obstati,
če v njej ne prevladuje
ljubezen do resnice.
Donald Demarco
Ni prav izogibati se resnici. Ni prav pozabljati nanjo.
Včasih se mi zdi, da je največji greh laž, sprenevedanje, hinavščina.
V osnovi je laž samo laž in nič drugega.
Seveda pa niso vse laži enake, niso enako velike, nimajo enake teže.
Poleg tega so kakšne laži iz nevednosti, so v napačnem prepričanju, kajti vsega ne moremo raziskati sami ali pa še nismo mogli (in te morda subjektivno gledano niso laži?).
Hudo je, po moje, kadar človek tako laže, da sam sebi verjame (to je celo v pregovoru!).
Mnogokrat je v laži ali polresnicah veliko izgovorov, (samo)opravičil ...
Mislim, da je prvi korak, kadar si priznamo ali kadar ugotovimo, da je nekaj laž, najtežji. Pogosto je zelo težak.
Je pa dejstvo, da je potem lažje - in da je prvi korak nujen.
Zagotovo je potrebno tudi premisliti, če je vedno potrebno resnico oznaniti vsemu svetu.
Včasih je dovolj najbližjim.
(Ob tem lahko pomislimo, kako vidimo povedati čisto resnico, kolikor jo je sploh mogoče vedeti, npr. zelo bolnemu človeku. Dobro, slabo, nekje vmes ... ali pa je predvsem pomemben način ...?)
Včasih - če se tiče nekaj samo človeka samega - je dovolj samo sebi povedati resnico.
Tudi za priznanje sebi je včasih potreben velik pogum.
Včasih se mi zdi, da je največji greh laž, sprenevedanje, hinavščina.
V osnovi je laž samo laž in nič drugega.
Seveda pa niso vse laži enake, niso enako velike, nimajo enake teže.
Poleg tega so kakšne laži iz nevednosti, so v napačnem prepričanju, kajti vsega ne moremo raziskati sami ali pa še nismo mogli (in te morda subjektivno gledano niso laži?).
Hudo je, po moje, kadar človek tako laže, da sam sebi verjame (to je celo v pregovoru!).
Mnogokrat je v laži ali polresnicah veliko izgovorov, (samo)opravičil ...
Mislim, da je prvi korak, kadar si priznamo ali kadar ugotovimo, da je nekaj laž, najtežji. Pogosto je zelo težak.
Je pa dejstvo, da je potem lažje - in da je prvi korak nujen.
Zagotovo je potrebno tudi premisliti, če je vedno potrebno resnico oznaniti vsemu svetu.
Včasih je dovolj najbližjim.
(Ob tem lahko pomislimo, kako vidimo povedati čisto resnico, kolikor jo je sploh mogoče vedeti, npr. zelo bolnemu človeku. Dobro, slabo, nekje vmes ... ali pa je predvsem pomemben način ...?)
Včasih - če se tiče nekaj samo človeka samega - je dovolj samo sebi povedati resnico.
Tudi za priznanje sebi je včasih potreben velik pogum.
Galerija (1)
Ljudje med sebojZrnce soli
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
