Drevo brez korenin

Posedli smo in pričakujoče gledali predavatelja. Bili smo v mislih pri vzgoji. Pri mladostnikih, kako in kaj, njihove stiske. Pri napovedani temi.

Predavatelj pa je stopil med nas in nam razdelil liste in naročil, naj narišemo drevo. Kakršnokoli. Vsi smo risali. Na mojem drevesu je bilo tudi gnezdo s ptički, veje so cvetele in zelenele. In ob koreninah je rasla goba.

Predavatelj je šel od enega do drugega in si ogledal naše risbe. Prav do vsakega je stopil.

Potem nas je opozoril, da večina od nas ni narisala korenin!

Poudaril je, kako bi vsi radi lepo in močno drevo, pa tolikokrat pozabimo na korenine!
Tudi ob otrocih in mladostnikih razmišljamo o sadovih, pozabljamo pa, da so korenine temelj vsega. Če ni močnih korenin, drevo mimogrede podre vihar.
In drevo, ki pade, je težko pobrati ... težko bo spet raslo ...
Dovolila sem si pripomniti: "Pa saj korenine se ne vidijo! Zato jih nisem narisala!"

Smejali smo se. A meni vseeno to drevo ni in ni šlo iz glave!

Še potem, ko sem po predavanju, ki mi je sprožilo mnogo misli, šla domov, sem videla v duhu drevo ... in razmišljala, koliko včasih vlagamo v neko drevo, v otroka, in kako včasih ni nič videti, da smo sploh kaj res vložili vanj!

Temelji so mnogokrat skriti. Vidijo se pravzaprav šele, pravzaprav vemo, da so, šele, ko pride hud vihar, pa drevo, hiša, otrok, mladostnik, človek zdrži ... obstane.
O kako sem spet ponovno začutila, kako so ene stvari pomembne!