Dobrota je sirota?

"Ne, ni res, dobrota ni sirota ... dobro se vrača z dobrim," sem vedno znova trdila ...
Pa vendar se mi zdaj včasih zdi, da je dobrota res sirota.
Počasi vse manj verjamem, da se dobro res vrača z dobrim.
Zdi se mi, da je malokdo res hvaležen za to, kar dobi, kar ima ... Če ne dobi, si kakšen enostavno vzame.
Vidim tudi, da se res dogaja tudi tisto, da ko človek komu ponudi prst, tisti hoče, zahteva vse. Ne samo prsta, niti samo roke, kje pa, hoče vse ... (Pa ne iz ljubezni - da ne bo pomote.)
Poslušam zgodbe ljudi, težke zgodbe - in pogosto so žene tiste, ki so izkazale in izkazovale dobroto, pa so jo njihovi moški izkoristili, odpuščale so vnedogled, dejanje za dejanjem ...
In so tudi ženske, katerim moški služijo.
Koliko je zlorab zaupanja.
Kakšni ljudje se resnično niso niti zavedali, kaj vse imajo, morda sploh niso imeli izkušnje, da v življenju vendar ni vse zastonj, da mora vendar vsak človek tudi kaj doprinesti v odnose. Nekateri so preprosto zrasli v tem prepričanju, da imajo pravico do vsega, da so "bog in batina".
Res: ne morem razumeti, da nekdo hladnokrvno jemlje in jemlje ... in ne gleda na to, kako se počutijo drugi ob njem.

Včasih pomislim, kaj bi želela sama, če bi bila na mestu nekega človeka ... oz. česa ne bi želela. In to botruje moji odločitvi - razen če bi bilo dejanje res proti mojim spoznanjem in popolnoma mimo tega, kar čutim. Torej: merodajna je vest ... a skušam imeti "nezaležano". Dobro narediti res za svoj dušni mir. S tem naredim tudi največ za druge.
Kako se spominjam nekaterih stvari v svojem življenju, ko mi je kakšen človek izkazal dobroto. Ko mi je bilo kaj podarjeno ali pa "odpuščeno". Pa ne tako, da bi mi potem ne bilo potrebno česa narediti, pač pa tako, da sem zares vedela, mi je nekaj dano. Podarjeno. Da me nekdo sprejema. Ceni. Ljubi.
In vem, da so ljudje, ki živijo in doživljajo podobno meni. Ki res ne bi vsega pograbili, če jim nekdo nekaj ponudi. Ki poznajo in spoštujejo meje, ki so potrebne.
Pa vendar ...
Srečujem ljudi, ki živijo čisto drugače.
Vedno bolj se mi zdi, da samožrtvujoča ljubezen dostikrat ne rodi pravih sadov. Je tisti, ki jim je namenjena, niti ne opazijo.
Tako imenovana brezpogojna ljubezen, se mi zdi, se ne obnese.
Ljubezen je vendar ljubezen. Najbrž so "brez veze" razni pridevniki pred njo.
In nekoga ne morem imeti rada in rada in rada, če je tisti do mene grob in nesramen.
Morda zato, ker razvajeni ljudje nimajo občutka za žrtev drugega. In potem je tako, kot bi nekdo metal v vrečo, ki ima luknjo ... nikoli se ne bo napolnila. Samo padalo bo skoznjo.
Na srečo pa obstajajo tudi dokazi, da se vsaj kdaj dobrota vrača z dobroto - to dokazuje tudi tale primer s tega filmčka (video: Darovanje je najboljša komunikacija).
Na spletu o filmčku piše:
Posnetek tajskega operaterja mobilne telefonije "TrueMove H" in je eden tistih posnetkov, ki se dotakne človeškega srca - čustev in duha. Video si je na youtubu v šestih dneh ogledalo več kot 7 milijonov ljudi!
Zgodba v prvem delu prikazuje dečka, ki je zasačen pri kraji zdravil, ki jih potrebuje za svojo mamo. Lastnik bližnjega lokala s hrano vidi dečkovo stisko, odplača zdravila in mu podari še juho, da jo nese svoji bolni mami.
V drugem delu pa 30 let kasneje omenjeni moški potrebuje zahtevno zdravljenje, ki stane 18.500 €. Njegova hčerka se v obupu odloči prodati lokal. Nato pa speča ob postelji bolnega očeta odkrije sporočilo, da je bilo zdravljenje odplačano pred 30 leti - s tremi zavitki zdravila in eno zelenjavno juho. Presenečena ugotovi, da je tisti deček danes zdravnik njenega očeta.
Video se zaključi z: "Darovanje je najboljša komunikacija."

Mislim, da je v življenju tako najbolj prav, da dajemo sebe iz srca, kakor najbolje vemo in znamo.
Pa da smo toliko stvarni, da vemo, da ne bo vedno lepo sprejeto, kje šele s hvaležnostjo.
Recimo, da je tako kot s semeni iz Jezusove prilike, kakšno seme pade na trda tla, kakšno v trnje in ne more zrasti, kakšnega ptice pozobajo (Lk 8, 4-8) ... a na srečo nekatera semena vendar padejo v rodovitno zemljo in rodijo ...
A najbrž smo ljudje ljudje predvsem zato, ker skušamo ohranjati svojo človeškost in človečnost - ne glede na vse ...