Deminerke (iz knjige Vse moje vojne)
Še vedno se ustavljam z mislimi pri knjigi Vse moje vojne (
Še vedno se ustavljam z mislimi pri knjigi Vse moje vojne (tukaj sem izpisala več citatov iz nje).
Posebej razmišljam o deminerkah. Dejansko doslej še nisem slišala za deminerke.
Zdaj pa mi kar uhajajo misli k njim in pri njih ostajajo. Zdijo se mi - nekatere - celo nekakšne "lepe Vide".
Citiram iz knjige Vse moje vojne:
"Počasi, počasi," je mirila Violeta, vodja deminerske skupine, svoje delavce, ko ji je protipehotna mina odtrgala nogo. /.../
"Violeta nam je najprej po prenosni radijski postaji sporočila, da se je v njeni skupini zgodila nesreča, šele potem se je zgrudila, ampak še vedno je imela dovolj moči, da je usmerjala svoje sodelavce. Ko sem jo prvič obiskal v bolnišnici, ko so ji amputirali nogo, se je nekoliko omotična opravičevala, ker so pod njenim vodstvom naredili napako." /.../
... Ko mi je opisala svoje družinske razmere, sem ji predlagal, naj naredi tečaj za deminerje. Ena najboljših je. Zasluži štiristo šestdeset evrov na mesec. /.../ Mina je nevarna stvar. V zemlji čaka dvajset, petdeset ali pa tudi osemdeset let. Kosovske ženske gledajo na to kot na pustolovščino. /.../ Deminerstvo je mačističen posel in one ga opravljajo mogoče še bolje kot njihovi kolegi. /.../
Ko so čistili Kosovo od min, niso očistili tudi Albanije. Ko so prišli deminerci do albanske meeje, so se morali ustaviti, ker v Albaniji uradno ni bilo min. Združeni narodi so dejali, da nimajo mandata za Albanijo. Rdeči križ in balkanski poznavalci so ves čas opozarjali na minska polja v Albaniji. Pred bombardiranjem Jugoslavije l. 1999 je Nato zaprosil albansko vojsko, naj se vzdolž cele meje med Kosovom in Albanijo umakne za deset kilometrov v notranjost. Z vojsko so se umaknili tudi prebivalci in tako je imela jugoslovanska vojska znotraj albanskega področja proste roke in je to tudi pošteno izkoristila. Na področju severne Albanije so nastavili petindvajset so trideset tisoč min. Le sam bog ve, in tisti, ki so jih postavljali, zakaj. Mediji so o tem molčali, Združeni narodi prav tako, albanska vlada tudi. Govoriti o minah v Albaniji ni bilo politično korektno. Dandanes brez "promocije" ni denarja za deminiranje. Albancem pa ne grozijo le mine jugoslovanske vojske, temveč tudi kasetne bombe, ki niso le zapuščina jugoslovanske vojske, temveč tudi zračnih napadov Nata.
"Za nas je dragoceno, da so v deminerskih skupinah ženske. Njihova intuicija. Moške skrbi živina, premoženje, ženske hodijo po vodo, gledajo, kje se igrajo otroci," pravi vodja danske deminerske skupine. Pozimi odhajajo v Sudan. In z njimi dvajset kosovskih deminerk, zato da bi njihove družine preživele.
Vidite, zato vidim deminerke kot "lepe Vide".
In cene deminiranja?
Ko so se ob koncu vojne lotili razminiranja, je stalo "čiščenje" kvadratnega metra dvajset do trideset mark, danes (knjiga je izšla 2009) stane le dve do tri marke.
Še en citat:
V Azerbajdžanu, nedaleč od meje z Gruzijo in tik ob meji z Iranom, so vojaki Sovjetske zveze skladiščili neznaske količine eksplozivnih sredstev. Ko so zapuščali državo, so skladišča enostavno razstrelili. Eksplozija je bila tako močna, da je razstrelivo razneslo po prostoru s premerom štirideset kilometrov. Od stavb ni ostala cela niti ena opeka, žal pa so eksplozivni predmeti veliko bolj odporni. Tako še sedaj ležijo kosi tankovskega, topovskega in minometnega, tudi neeksplodiranega, streliva vsenaokrog po poljih, travnikih in pašnikih ter vabijo odrasle in otroke, da jih poberejo in prodajo za staro železo. Cela vas šteje petsto prebivalcev; žrtev so do sedaj (knjiga izšla 2009) imeli triinosemdeset.
Koliko je vredno človeško življenje?
Posebej razmišljam o deminerkah. Dejansko doslej še nisem slišala za deminerke.
Zdaj pa mi kar uhajajo misli k njim in pri njih ostajajo. Zdijo se mi - nekatere - celo nekakšne "lepe Vide".
Citiram iz knjige Vse moje vojne:
"Počasi, počasi," je mirila Violeta, vodja deminerske skupine, svoje delavce, ko ji je protipehotna mina odtrgala nogo. /.../
"Violeta nam je najprej po prenosni radijski postaji sporočila, da se je v njeni skupini zgodila nesreča, šele potem se je zgrudila, ampak še vedno je imela dovolj moči, da je usmerjala svoje sodelavce. Ko sem jo prvič obiskal v bolnišnici, ko so ji amputirali nogo, se je nekoliko omotična opravičevala, ker so pod njenim vodstvom naredili napako." /.../
... Ko mi je opisala svoje družinske razmere, sem ji predlagal, naj naredi tečaj za deminerje. Ena najboljših je. Zasluži štiristo šestdeset evrov na mesec. /.../ Mina je nevarna stvar. V zemlji čaka dvajset, petdeset ali pa tudi osemdeset let. Kosovske ženske gledajo na to kot na pustolovščino. /.../ Deminerstvo je mačističen posel in one ga opravljajo mogoče še bolje kot njihovi kolegi. /.../
Ko so čistili Kosovo od min, niso očistili tudi Albanije. Ko so prišli deminerci do albanske meeje, so se morali ustaviti, ker v Albaniji uradno ni bilo min. Združeni narodi so dejali, da nimajo mandata za Albanijo. Rdeči križ in balkanski poznavalci so ves čas opozarjali na minska polja v Albaniji. Pred bombardiranjem Jugoslavije l. 1999 je Nato zaprosil albansko vojsko, naj se vzdolž cele meje med Kosovom in Albanijo umakne za deset kilometrov v notranjost. Z vojsko so se umaknili tudi prebivalci in tako je imela jugoslovanska vojska znotraj albanskega področja proste roke in je to tudi pošteno izkoristila. Na področju severne Albanije so nastavili petindvajset so trideset tisoč min. Le sam bog ve, in tisti, ki so jih postavljali, zakaj. Mediji so o tem molčali, Združeni narodi prav tako, albanska vlada tudi. Govoriti o minah v Albaniji ni bilo politično korektno. Dandanes brez "promocije" ni denarja za deminiranje. Albancem pa ne grozijo le mine jugoslovanske vojske, temveč tudi kasetne bombe, ki niso le zapuščina jugoslovanske vojske, temveč tudi zračnih napadov Nata.
"Za nas je dragoceno, da so v deminerskih skupinah ženske. Njihova intuicija. Moške skrbi živina, premoženje, ženske hodijo po vodo, gledajo, kje se igrajo otroci," pravi vodja danske deminerske skupine. Pozimi odhajajo v Sudan. In z njimi dvajset kosovskih deminerk, zato da bi njihove družine preživele.
Vidite, zato vidim deminerke kot "lepe Vide".
In cene deminiranja?
Ko so se ob koncu vojne lotili razminiranja, je stalo "čiščenje" kvadratnega metra dvajset do trideset mark, danes (knjiga je izšla 2009) stane le dve do tri marke.
Še en citat:
V Azerbajdžanu, nedaleč od meje z Gruzijo in tik ob meji z Iranom, so vojaki Sovjetske zveze skladiščili neznaske količine eksplozivnih sredstev. Ko so zapuščali državo, so skladišča enostavno razstrelili. Eksplozija je bila tako močna, da je razstrelivo razneslo po prostoru s premerom štirideset kilometrov. Od stavb ni ostala cela niti ena opeka, žal pa so eksplozivni predmeti veliko bolj odporni. Tako še sedaj ležijo kosi tankovskega, topovskega in minometnega, tudi neeksplodiranega, streliva vsenaokrog po poljih, travnikih in pašnikih ter vabijo odrasle in otroke, da jih poberejo in prodajo za staro železo. Cela vas šteje petsto prebivalcev; žrtev so do sedaj (knjiga izšla 2009) imeli triinosemdeset.
Koliko je vredno človeško življenje?
Maruša Krese: Vse moje vojne, Mladinska knjiga Založba 2009
Galerija (1)
Sadovi drugihKrvavi potLjudje med sebojKnjige in življenje
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
