Delo s prekinitvami (seveda je delo tudi učenje)

Včasih so nas učili, kako se je potrebno učiti. Kako razporediti delo, kako je potrebno imeti potem odmor ... In kako dolg naj bo odmor in kakšen naj bo ...

Vendar sem jaz vedno vedela - vse odtlej, ko sem se zares učila (recimo da je bilo to v srednji šoli), da tak model učenja oz. dela ni zame.

Mene največkrat odmori raztresejo, ne dajo mi toliko moči, kot mi jih vzamejo.

Največ sem se naučila tedaj, ko sem se učila in učila in učila ... ure in ure ... brez prekinitve ... brez vsakega oddiha ...

Vsak odmor me je vrnil na točko na začetku, spet sem potrebovala pol ure, da sem začela zares.

Podobno je pri delu ... ko začnem, ko zares pridem "noter", potem je res škoda prekiniti, ker se potem spet lovim okrog tega, kako začeti. Tako ponavadi naredim veliko ali pa zelo malo ... Tistega vmes skoraj ni.

No, kljub vsem nasvetom, kako se učiti, zase vem, da sem se največ naučila, ko si več ur nisem dovolila niti odmorčka. Vsaj ne takega, da bi dovolila svojim mislim pobegniti stran od snovi, ki je bila pred menoj. Tako sem se veliko učila pozno v noč, tudi celo noč ... Izpisovala sem si, podčrtavala izpiske in zapiske z vseh vrst črtami, barvnimi, enojnimi, dvojnimi, valovitimi, prekinjenimi ... vsaka črta je pomenila svojo vrednost ... svojo pomembnost ...

Model iz knjig, kako se učiti, se pri meni ni izšel.

.

No, zdaj sem pa brala prispevek Delo s prekinitvami (tukaj) in dobila občutek, da je tako kot z menoj, morda še s kom! No, res je, da so tukaj mišljene prekinitve, ki so lahko čisto drobne, se pa dogajajo pogosto.(In če pomislim, koliko stvari se mladini dogaja na mobitelu (SMS-i) in sporočila na FB in mailu ... )

.

Povzeto po prispevku Delo s prekinitvami (zapisala Klavdija Blažun) :

Ste vedeli, da nam delo, ki ga opravljamo s prekinitvami, vzame 50 % več časa in da naredimo 50 % več napak, kot če ne bi bilo prekinjeno? Prekinitve so največji sovražnik učinkovitosti in osredotočenosti, čeprav se nam morda majhne motnje, kot so novo elektronsko ali SMS-sporočilo ali telefonski klic, ne zdijo nič takšnega.

Erik Altmann, prof. psihologije z univerze v Michiganu, je v nedavni raziskavi ugotovil, da že majhne prekinitve vplivajo na našo osredotočenost in s tem tudi učinkovitost.

V raziskavi, ki jo je izvedel, je sodelovalo 300 udeležencev, ki so morali na računalniku reševati različne naloge, pri čemer so bili razdeljeni v dve skupini. Prva skupina je reševala naloge brez prekinitev, v drugi skupini pa so udeležence od nalog vedno znova odvračale prekinitve, trajajoče približno tri sekunde, kot so vibracijski alarm na prenosnem telefonu, novo elektronsko ali SMS-sporočilo ipd. In kakšen je bil izsledek? Skupina, ki je naloge opravljala s prekinitvami, je naredila dvakrat več napak in za naloge potrebovala dvakrat več časa kot skupina, ki jih je opravljala brez tovrstnih prekinitev.

Prof. Altmanna je presenetilo, da so imele takšen vpliv na učinkovitost že zelo kratke prekinitve. Te niso trajale dlje časa, kot so ga udeleženci potrebovali za posamezen korak pri reševanju nalog, je pripomnil, zato naj časovni dejavnik ne bi bil vzrok napak. Pri tem je dodal: "Zakaj se je torej število napak povečalo? Odgovor je, da so morali udeleženci preusmeriti pozornost z ene naloge k drugi. Celo kratkotrajne prekinitve lahko močno vplivajo na procese, ki zahtevajo osredotočenost."

Naši možgani potrebujejo nekaj časa za dosego stanja, ki nam omogoča, da se popolnoma osredotočimo na nalogo in odstranimo motnje. Ko dosežemo to stanje ("flow" - angleško"), smo lahko zelo učinkoviti - dokler nas nekaj ne prekine. Če so prekinitve pogoste, se lahko zgodi, da želenega "flowa" niti ne dosežemo.

Ivan Blatter, švicarski svetovalec za organizacijo časa, na svoji spletni strani zelo nazorno opisuje ta proces: "Predstavljajte si, da zjutraj pridete v pisarno in se najprej poskušate osredotočiti na delo. Začnete pomembno nalogo, osredotočenost raste in raste. In na neki točki nastopi prva prekinitev. Kaj se zgodi? Osredotočenost v istem hipu pade. To dokazujejo raziskave možganov. Proti temu ne moremo nič. Če nas nekaj prekine, naša osredotočenost takoj pade. Pri tem ni pomembno, za kakšno prekinitev gre, niti koliko traja. Zadostuje že opozorilo, da smo dobili novo SMS-sporočilo. Ali novo elektronsko sporočilo, ali klic, ali sodelavec, ki gre skozi pisarno. Ni pomembno - vaša osredotočenost pade. Nato se morate spet osredotočiti. Delate naprej, morda deset minut, vaša osredotočenost narašča in narašča. In kaj se zgodi takrat? Pride nova prekinitev. Potem morate znova začeti z ničle. Osredotočenost narašča in narašča - in spet pride nova prekinitev ipd."

Po besedah Ivana Blatterja je za učinkovitost ključno to, da si odmerimo neprekinjene časovne bloke, v katerih se povsem osredotočimo na nalogo, ki jo opravljamo.

V zvezi s tem podaja nekaj nasvetov, povzetih v nadaljevanju:

- "Tihi čas": Čim pogosteje si vzemi "tihi čas", torej čas, ko se ne pustiš motiti. Tedaj izklopiš telefon, zapreš program z elektronskimi sporočili, izklopiš prenosni telefon in zapreš vrata. (Za to so najprimernejše zgodnje jutranje ali pozne popoldanske ure, ko so prekinitve redkejše.) Tak tihi čas naj trajal vsaj pol ure ali še bolje uro in pol na dan.

- Nepričakovani dogodki: Na mizi imaš listek. Če te kaj prekine, pomisliš, ali ta prekinitev zahteva takojšnji odziv ali ne. Če ga ne, potem si hitro zabeležiš ključno besedo in nadaljuješ prvotno delo.

- Opravljanje ene same naloge: Zaželjeno je se osredotočiti samo na eno nalogo hkrati. Vsak dan si je pametno določiti čas, v katerem bo na vrsti le ta naloga. (Najbolje je, če to storite zgodaj zjutraj ali zvečer. Vendar je zadnja možnost manj ugodna, ker imamo zjutraj običajno več energije. Za eno samo nalogo si vzemite najmanj pol ure dnevno, še najbolje pa uro in pol.)

Ivan Blatter dodaja: "... se številnim prekinitvam seveda ne moremo izogniti - če zazvoni telefon, se bomo seveda oglasili. A veliko je takšnih, ki bi se jim lahko izognili - običajno nam ni treba takoj odgovoriti na elektronsko ali SMS-sporočilo. Prekinitev skratka ne moremo povsem izločiti, toda številnim se lahko izognemo in tako povečamo svojo delovno učinkovitost."

Svojim otrokom svetujem, da naj, vsaj ko se učijo, pustijo mobitel v drugem prostoru (razen če resnično pričakujejo kakšno nujno sporočilo). Kako jasno spoznavamo, če kdaj pozabimo mobitel doma ali kje drugje ali pa če se pokvari, da res skoraj nikoli zaradi tega pomembnih stvari ne zamudimo.

Sploh lahko to rečem ob tem, ko vem, da mladi večkrat pošiljajo razna sporočilca, ki nimajo druge vsebine kot malo hecanja.

Kako poznam sama kakšne dni, ko sem ure in ure nekaj delala, a na koncu nimam nič pokazati ... tudi zaradi prekinjanja ....