... delavec je vreden svojega plačila
Ob včerajšnjem prispevku sem tako jasno čutila to, kako je edino
Ob včerajšnjem prispevku sem tako jasno čutila to, kako je edino prav, da ima vsak človek možnost kvalitetnega življenja. Tudi z materialnega stališča.
Ne, ni hudo, če človek pride kdaj v finančno stisko, hudo pa je, če to postane življenjska drža, iz katere človek ne more - ker nima nobenih pravih možnosti. Hudo je, če se revščina človeku zarije globoko pod kožo, vse do srca.
Spomnila sem se na dogodek izpred let, ko sem nekoga prosila za strokoven nasvet eni bližnji osebi.
Ker je bila naprošena oseba "aktiven kristjan", sem pričakovala "krščanski" pristop, krščansko pomoč.
A se kasneje ni tako izkazalo. Vsaj jaz sem mnenja, da ni bilo krščansko.
Tako je bližnja oseba, ki je potrebovala pomoč, morala "pošteno" plačati "storitve", ki pa na žalost niso niti obrodile pravih sadov. Oseba, za katero sem prosila, je bila finančno na dnu (saj je šlo prav za to, da bi dobila denar od "tretje" osebe, ki ji je bila dolžna in ki ni hotela vrniti dolga). Nasvet je bilo potrebno plačati. Pa ne samo enkrat, ker je bilo nasvetov več. Kako plača človek, ki nima, si morem misliti. Trga od tistega za golo preživetje.
Ko je bila moja bližnja oseba čisto iz sebe ob znesku, ki ga je morala plačati, ji je oseba, ki je svetovala, rekla: "Tudi jaz moram živeti." (Ampak ni šlo za "kruh", temveč za "potico", ni šlo za osnovno, temveč za tisto "več".)
Pa ne samo to! Kako imajo ene"storitve" visoke "tarife". Komaj morem verjeti.
In vendar ne delajo psihiatri, pravniki, zdravniki, glasbeniki, računalničarji in še kdo neznansko "večjega" in bolj odgovornega dela, kot ga delajo drugi. Glasbenica mi je rekla, da na poroki zasluži 400 evrov.
Prav tako imajo visoke cene pevci in instrumentalisti na pogrebih.
Visoke cene imajo razni svetovalci (npr. psihologi).
Varovanje otrok npr. je pa recimo 3 ali 4 evre na uro. Varovanje otrok ni odgovorno in naporno delo?
Marsičesa od tega si ne more privoščiti reven človek. Pa bi morda veliko bolj potreboval, kot tisti, ki finačno morejo kriti vse, kar potrebujejo, in več.
Pravzaprav bi moral biti poudarek na poštenem delu. Na zavzetem in vestnem in odgovornem delu.
In za pošteno in odgovorno delo bi moral človek zaslužiti toliko, kot potrebuje za življenje. (Komunistična misel?)
No, in zadnje čase se večkrat spomnim na tisto "svetovanje", ko sem bila čisto iz sebe od razočaranja, da mora oseba, ki ne dobi denarja, ki ji ga je nekdo dolžan, plačati nasvete - ki niso rodili sadov - zadeva se je pa dolgo vlekla.
Utemeljitev svetovalca: "Moram živeti ..."
Jaz tudi.
Jaz tudi "moram" živeti. Moram imeti za osnovne stvari, če je pa malo več, pa toliko bolje.
Tako lahko reče vseh dva milijona prebivalcev naše države.
Dotaknil se me je evangelij ... z mislijo: "... delavec je vreden svojega plačila."
A ob tem v vsakdanjem življenju se sprašujem, ali je kakšen človek bolj vreden svojega plačila kot kakšen drug, ki prav tako dela? Je kdo bolj vreden svojega plačila kot kdo drug - zato, ker je morda hodil dlje v šolo? Zato, ker ima "prestižni" poklic, zaposlitev?
Oseba, ki je svetovala za veliko denarja, zasluži denar - ker pač spada k njenemu poklicu veliko plačilo?
Ob vsem tem so moje misli zaplavale v dobrodelnost. K delu zastonj. Tudi v prostovoljstvo.
Eni ljudje lahko delajo kje zastonj, ker drugje dovolj zaslužijo, da to lahko počnejo. Drugi ljudje tako malo zaslužijo, da ne morejo delati zastonj tam, kjer bi se morda od njih pričakovalo.
Pa vseeno kakšni ljudje dajejo "vdovine novčiče".
Dosti lažje daje tisti, ki ima veliko, kot tisti, ki nima dovolj ... Ki nima.
Vendar to ne pomeni, da tisti z "velikim plačilom" res delajo kaj zastonj ali da kaj podarjajo "ubogim".
Kakšni ljudje, ki imajo, dajejo - in dajejo iz srca.
Kakšni pa živijo v prepričanju, da niti zase nimajo dovolj.
Naj razmišljam kakorkoli, pridem vedno znova do tega, da bi vsak človek, ki dela (oz. želi delati, vendar mogoče ne dobi dela, s katerim bi zaslužil) moral dobiti toliko, da more kvalitetno živeti.
Vsak.
In to brez poniž(ev)anja, brez prosjačenja ... brez odlašanja. Po človeško.
"... zakaj delavec je vreden svojega plačila." (Lk 10, 7)
Ne, ni hudo, če človek pride kdaj v finančno stisko, hudo pa je, če to postane življenjska drža, iz katere človek ne more - ker nima nobenih pravih možnosti. Hudo je, če se revščina človeku zarije globoko pod kožo, vse do srca.
Spomnila sem se na dogodek izpred let, ko sem nekoga prosila za strokoven nasvet eni bližnji osebi.
Ker je bila naprošena oseba "aktiven kristjan", sem pričakovala "krščanski" pristop, krščansko pomoč.
A se kasneje ni tako izkazalo. Vsaj jaz sem mnenja, da ni bilo krščansko.
Tako je bližnja oseba, ki je potrebovala pomoč, morala "pošteno" plačati "storitve", ki pa na žalost niso niti obrodile pravih sadov. Oseba, za katero sem prosila, je bila finančno na dnu (saj je šlo prav za to, da bi dobila denar od "tretje" osebe, ki ji je bila dolžna in ki ni hotela vrniti dolga). Nasvet je bilo potrebno plačati. Pa ne samo enkrat, ker je bilo nasvetov več. Kako plača človek, ki nima, si morem misliti. Trga od tistega za golo preživetje.
Ko je bila moja bližnja oseba čisto iz sebe ob znesku, ki ga je morala plačati, ji je oseba, ki je svetovala, rekla: "Tudi jaz moram živeti." (Ampak ni šlo za "kruh", temveč za "potico", ni šlo za osnovno, temveč za tisto "več".)
Pa ne samo to! Kako imajo ene"storitve" visoke "tarife". Komaj morem verjeti.
In vendar ne delajo psihiatri, pravniki, zdravniki, glasbeniki, računalničarji in še kdo neznansko "večjega" in bolj odgovornega dela, kot ga delajo drugi. Glasbenica mi je rekla, da na poroki zasluži 400 evrov.
Prav tako imajo visoke cene pevci in instrumentalisti na pogrebih.
Visoke cene imajo razni svetovalci (npr. psihologi).
Varovanje otrok npr. je pa recimo 3 ali 4 evre na uro. Varovanje otrok ni odgovorno in naporno delo?
Marsičesa od tega si ne more privoščiti reven človek. Pa bi morda veliko bolj potreboval, kot tisti, ki finačno morejo kriti vse, kar potrebujejo, in več.
Pravzaprav bi moral biti poudarek na poštenem delu. Na zavzetem in vestnem in odgovornem delu.
In za pošteno in odgovorno delo bi moral človek zaslužiti toliko, kot potrebuje za življenje. (Komunistična misel?)
Utemeljitev svetovalca: "Moram živeti ..."
Jaz tudi.
Jaz tudi "moram" živeti. Moram imeti za osnovne stvari, če je pa malo več, pa toliko bolje.
Tako lahko reče vseh dva milijona prebivalcev naše države.
Dotaknil se me je evangelij ... z mislijo: "... delavec je vreden svojega plačila."
A ob tem v vsakdanjem življenju se sprašujem, ali je kakšen človek bolj vreden svojega plačila kot kakšen drug, ki prav tako dela? Je kdo bolj vreden svojega plačila kot kdo drug - zato, ker je morda hodil dlje v šolo? Zato, ker ima "prestižni" poklic, zaposlitev?
Oseba, ki je svetovala za veliko denarja, zasluži denar - ker pač spada k njenemu poklicu veliko plačilo?
Ob vsem tem so moje misli zaplavale v dobrodelnost. K delu zastonj. Tudi v prostovoljstvo.
Eni ljudje lahko delajo kje zastonj, ker drugje dovolj zaslužijo, da to lahko počnejo. Drugi ljudje tako malo zaslužijo, da ne morejo delati zastonj tam, kjer bi se morda od njih pričakovalo.
Pa vseeno kakšni ljudje dajejo "vdovine novčiče".
Dosti lažje daje tisti, ki ima veliko, kot tisti, ki nima dovolj ... Ki nima.
Vendar to ne pomeni, da tisti z "velikim plačilom" res delajo kaj zastonj ali da kaj podarjajo "ubogim".
Kakšni ljudje, ki imajo, dajejo - in dajejo iz srca.
Kakšni pa živijo v prepričanju, da niti zase nimajo dovolj.
Naj razmišljam kakorkoli, pridem vedno znova do tega, da bi vsak človek, ki dela (oz. želi delati, vendar mogoče ne dobi dela, s katerim bi zaslužil) moral dobiti toliko, da more kvalitetno živeti.
Vsak.
In to brez poniž(ev)anja, brez prosjačenja ... brez odlašanja. Po človeško.
"... zakaj delavec je vreden svojega plačila." (Lk 10, 7)
Galerija (3)
Blagor ubogim v duhuŠčepec soliLuč sveta
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
