Deklica, ki bi bila rada lepa

Končala sem svoje delo z najmlajšimi otroki. Otroci odhajajo s svojimi starši.

Pospravljam svoje stvari, preden odidem.

Prihajajo večji otroci, naslednja skupina. Pozdravljamo drug drugega. Pred leti so bili tudi ti otroci "moji"!

Vstopi deklica, ki je že dolgo nisem videla. Alja. O, kako je zrasla! Pravzaprav je prvi trenutek ne prepoznam ... ampak ne samo zaradi višine in sprememb, ki jih prinese začetek najstništva, pač pa, ker je tako živo rdeče našminkana, da je res močno opazna.

O, lepa bi bila rada, pomislim. Se ji nasmehnem. Jo toplo pozdravim.

Ampak šminka je razmazana.

Pa rečem Alji: "Veš, malo je šlo čez ustnice ... stopi do stranišča in vzemi malo papirja, pa se obriši! Poglej se v ogledalo, malo se ti je spacalo."

Deklica me hvaležno pogleda ... morda že samo zato, ker sem jo ogovorila ... ubogljivo se takoj obrne in gre ... čez nekaj časa se vrne. Čisto si je zbrisala šminko ...

Stopi do mene in se stisne k meni. Tesno jo objamem!

"Brez skrbi, Alja, lepa si! Tudi brez šminke!" ji rečem.

Kako je že velika. In kako si želi biti lepa. Kako normalna in vsakdanja želja večine mladostnikov in tudi ostalih. Manjših in tudi čisto odraslih ...

Pa ko vendar vsi vemo, da je najpomembnejša lepota srca!