Dečki Pavlove ulice
Ko sem bila najstnica, te knjige jaz ne bi brala. Zdaj sem jo pa z veseljem svojima nadebudnima najmlajšima - sinovoma. Seveda, taka knj
Ko sem bila najstnica, te knjige jaz ne bi brala. Zdaj sem jo pa z veseljem svojima nadebudnima najmlajšima - sinovoma. Seveda, taka knjiga je za fante, v njej so prave vojaške zadeve, čake, zastave, čini, podvigi, "vohunjenje", izdajstvo, načrtovanja vojne, bitke.
Našima dvema fantoma so žarele oči, ko sem jima brala zgodbo o dečkih Pavlove ulice, ki imajo svoj "plac", neko prazno zemljišče, kjer se smejo žogati, in skladanice lesa ob žagi, tam imajo svoje vojaške utrdbe, tam imajo postavljeno svojo zeleno rdečo zastavo ...
A potem jim hočejo z vojaško bitko vzeti ta "plac" dečki iz botaničnega vrta. Ti se sicer igrajo v botaničnem vrtu, vendar nimajo dovolj prostora za žoganje.
Tako Feri Ač, vodja Rdečih srajc iz botaničnega vrta, napove vojno dečkom iz Pavlove ulice.
Dečki poznajo čast, vedo, kaj so pravila, vedo, kaj pomeni ukaz, kaj pomenijo čini. Zmenijo se, katera pravila bodo v napovedani vojni veljala.
Eden od dečkov iz Pavlove ulice, Gereb, se je sicer skrivaj začel družiti z Rdečimi srajcami in je bil pripravljen izdati svoje bivše prijatelje, toda Feri Ač, vodja Rdečih srajc, noče goljufije, je za odkrito in pošteno vojno.
Zelo pa spoštuje Nemečka, malega krhkega dečka s Pavlove ulice, ki je bil tako pogumen, da je upal priti celo sam v "gnezdo" Rdečih srajc.
Nemečka so sicer za kazen, ker se je pojavil pri njih in jim vzel zastavo, ki so jo tisti iz botaničnega vrta prej ukradli dečkom Pavlove ulice, potopili v vodo, vendar ga je Feri Ač resnično spoštoval in ko je mali Nemeček, s katerega je kapljala voda, potem odhajal, so ga vsi po vojaško pozdravili.
Vendar se že prehlajeni mali deček ni tokrat v zgodnji pomladi prvič okopal v hladni vodi, temveč se je že dvakrat prej ... ko je z dvema prijateljema skrivaj prišel na otok v botaničnem vrtu, kjer so se zbirale Rdeče srajce, je zdrsnil v vodo ... in potem, ko so bežali pred Rdečimi srajcami, se je nekje skril kar v akvarij ..
Nemeček je zelo zbolel in obležal, vendar je še prihitel na pomoč, ko je potekala bitka med obema skupinama dečkov. Prav on je pripomogel, da se je dokončno zmaga prevesila na stran dečkov iz Pavlove ulice, ki tako ohranijo "svojo" dragoceno zemljo. Vendar je bilo vse to preveč in mali pogumni deček je potem zaradi bolezni umrl.
Hkrati se je pa zgodilo obojim dečkom, da so kmalu zatem izgubili svoj prostor za igranje, v botaničnem vrtu niso več dovolili deškega razgrajanja, na zemljišču, kjer so se pa igrali dečki Pavlove ulice, so pa začeli zidati ...
To je zgodba na kratko, vendar ni le kratka povest o nekih dečkih, temveč je zgodba o življenju, o pogumu, o srčnih odločitvah, o zvestobi, o ljubezni ...
Dva citata:
Našima dvema fantoma so žarele oči, ko sem jima brala zgodbo o dečkih Pavlove ulice, ki imajo svoj "plac", neko prazno zemljišče, kjer se smejo žogati, in skladanice lesa ob žagi, tam imajo svoje vojaške utrdbe, tam imajo postavljeno svojo zeleno rdečo zastavo ...
A potem jim hočejo z vojaško bitko vzeti ta "plac" dečki iz botaničnega vrta. Ti se sicer igrajo v botaničnem vrtu, vendar nimajo dovolj prostora za žoganje.
Tako Feri Ač, vodja Rdečih srajc iz botaničnega vrta, napove vojno dečkom iz Pavlove ulice.
Dečki poznajo čast, vedo, kaj so pravila, vedo, kaj pomeni ukaz, kaj pomenijo čini. Zmenijo se, katera pravila bodo v napovedani vojni veljala.
Eden od dečkov iz Pavlove ulice, Gereb, se je sicer skrivaj začel družiti z Rdečimi srajcami in je bil pripravljen izdati svoje bivše prijatelje, toda Feri Ač, vodja Rdečih srajc, noče goljufije, je za odkrito in pošteno vojno.
Zelo pa spoštuje Nemečka, malega krhkega dečka s Pavlove ulice, ki je bil tako pogumen, da je upal priti celo sam v "gnezdo" Rdečih srajc.
Nemečka so sicer za kazen, ker se je pojavil pri njih in jim vzel zastavo, ki so jo tisti iz botaničnega vrta prej ukradli dečkom Pavlove ulice, potopili v vodo, vendar ga je Feri Ač resnično spoštoval in ko je mali Nemeček, s katerega je kapljala voda, potem odhajal, so ga vsi po vojaško pozdravili.
Vendar se že prehlajeni mali deček ni tokrat v zgodnji pomladi prvič okopal v hladni vodi, temveč se je že dvakrat prej ... ko je z dvema prijateljema skrivaj prišel na otok v botaničnem vrtu, kjer so se zbirale Rdeče srajce, je zdrsnil v vodo ... in potem, ko so bežali pred Rdečimi srajcami, se je nekje skril kar v akvarij ..
Nemeček je zelo zbolel in obležal, vendar je še prihitel na pomoč, ko je potekala bitka med obema skupinama dečkov. Prav on je pripomogel, da se je dokončno zmaga prevesila na stran dečkov iz Pavlove ulice, ki tako ohranijo "svojo" dragoceno zemljo. Vendar je bilo vse to preveč in mali pogumni deček je potem zaradi bolezni umrl.
Hkrati se je pa zgodilo obojim dečkom, da so kmalu zatem izgubili svoj prostor za igranje, v botaničnem vrtu niso več dovolili deškega razgrajanja, na zemljišču, kjer so se pa igrali dečki Pavlove ulice, so pa začeli zidati ...
To je zgodba na kratko, vendar ni le kratka povest o nekih dečkih, temveč je zgodba o življenju, o pogumu, o srčnih odločitvah, o zvestobi, o ljubezni ...
Dva citata:
Gereb Rdečim srajcam: "... se me vsi bojijo. Med njimi ni nobenega hrabrega dečka."
Nenadoma ga je presekal oster glas: "Kaj da ne!"
Potem se je z drevesa nad njimi spustil Nemeček.
Gereb je pobledel. /.../
Vodja Feri Ač je potem rekel: "Ta dečko mi je všeč. Hraber fant si, Nemeček, ali kakor te že imenujejo. Na mojo roko. Prestopi k nam, rdečim srajcam!"
Nemeček je odkimal. "Nočem!" je rekel kljubovalno. /.../
Potem je Feri Ač določil kazen za Nemečka, ker je bil majhen in šibak, je rekel, da ga pretepsti ne smejo, pač naj ga "okopajo" v jezeru. Ko je potem Nemeček prilezel čisto premočen in blaten iz vode, se je postavil predenj Gereb in ga zviška vprašal:
"Je bilo lepo?"
Nemeček ga je pogledal z velikimi, modrimi očmi in odgovoril:
"Lepo je bilo," je rekel mirno in nadaljeval, " lepo je bilo, mnogo lepše kot stati na obali in se norčevati. Raje sedim do novega leta v vodi do vratu, ko da bi se vezal z nasprotniki svojih tovarišev. /.../ ... toda nikdar ne bom izdajalec kot oni, ki stoji tam ..." /.../
Pogumno, ponosno in čistega srca je gledal Gerebu v oči in Gereba je ta pogled tako pretresel, ko da bi mu padlo na dušo neko breme.
Nemeček je potem odšel ... Ko je Nemeček stopil na most, je zadonel globoki, bobneči glas Ferija Ača:
"Pozdrav!"
Stražarja sta se postavila mirno in dvignila v zrak kopji s srebrno konico. Vsi dečki so udarili s petami in dvignili kopja v zrak.
Nenadoma ga je presekal oster glas: "Kaj da ne!"
Potem se je z drevesa nad njimi spustil Nemeček.
Gereb je pobledel. /.../
Vodja Feri Ač je potem rekel: "Ta dečko mi je všeč. Hraber fant si, Nemeček, ali kakor te že imenujejo. Na mojo roko. Prestopi k nam, rdečim srajcam!"
Nemeček je odkimal. "Nočem!" je rekel kljubovalno. /.../
Potem je Feri Ač določil kazen za Nemečka, ker je bil majhen in šibak, je rekel, da ga pretepsti ne smejo, pač naj ga "okopajo" v jezeru. Ko je potem Nemeček prilezel čisto premočen in blaten iz vode, se je postavil predenj Gereb in ga zviška vprašal:
"Je bilo lepo?"
Nemeček ga je pogledal z velikimi, modrimi očmi in odgovoril:
"Lepo je bilo," je rekel mirno in nadaljeval, " lepo je bilo, mnogo lepše kot stati na obali in se norčevati. Raje sedim do novega leta v vodi do vratu, ko da bi se vezal z nasprotniki svojih tovarišev. /.../ ... toda nikdar ne bom izdajalec kot oni, ki stoji tam ..." /.../
Pogumno, ponosno in čistega srca je gledal Gerebu v oči in Gereba je ta pogled tako pretresel, ko da bi mu padlo na dušo neko breme.
Nemeček je potem odšel ... Ko je Nemeček stopil na most, je zadonel globoki, bobneči glas Ferija Ača:
"Pozdrav!"
Stražarja sta se postavila mirno in dvignila v zrak kopji s srebrno konico. Vsi dečki so udarili s petami in dvignili kopja v zrak.
Boka, poveljnik dečkov Pavlove ulice pred hišo, v kateri je ležal bolni Nemeček:
Boka si je obrisal oči in globoko vzdihnil. Ozrl se je na levo in desno po ulici in hotel oditi domov. Toda ko da ga nekaj zadrževalo. Vedel je, da s tem ne bo nič koristil, toda čutil je, ko da mu je sveta in resna dolčnost, da zdaj ostane tu, da stoji na častni straži pred hišo umirajočega vojaka. /.../
Zdaj so v tišini zapuščene ulice zadoneli koraki. "Neki delavec gre domov," je pomislil in se sprehajal naprej na drugi strani ulice s sklonjeno glavo. Mislil je na življenje in smrt. In nikakor se ni mogel znajti v teh težkih vprašanjih.
Koraki so se čuli vedno bliže, toda zdelo se je, ko da je tisti, ki je prihajal, začel počasneje hoditi. Neka črna senca se je previdno plazila ob hišah in obstala pred Nemečkovo hišo. Pogledala je skozi vrata. /.../ Obstala je. Čakala. Potem je hodila gor in dol pred hišo, a ko je prišla do prve plinske svetilke, ji je veter razgrnil plašč. /.../ Izpod plašča se je zableščala rdeča srajca.
Bil je Feri Ač.
Oba voditelja sta gledala drug drugemu v obraz, ne da bi trenila. Prvikrat v življenju sta stala sama iz oči v oči. Srečala sta se tu pred to žalostno hišo.
Boka si je obrisal oči in globoko vzdihnil. Ozrl se je na levo in desno po ulici in hotel oditi domov. Toda ko da ga nekaj zadrževalo. Vedel je, da s tem ne bo nič koristil, toda čutil je, ko da mu je sveta in resna dolčnost, da zdaj ostane tu, da stoji na častni straži pred hišo umirajočega vojaka. /.../
Zdaj so v tišini zapuščene ulice zadoneli koraki. "Neki delavec gre domov," je pomislil in se sprehajal naprej na drugi strani ulice s sklonjeno glavo. Mislil je na življenje in smrt. In nikakor se ni mogel znajti v teh težkih vprašanjih.
Koraki so se čuli vedno bliže, toda zdelo se je, ko da je tisti, ki je prihajal, začel počasneje hoditi. Neka črna senca se je previdno plazila ob hišah in obstala pred Nemečkovo hišo. Pogledala je skozi vrata. /.../ Obstala je. Čakala. Potem je hodila gor in dol pred hišo, a ko je prišla do prve plinske svetilke, ji je veter razgrnil plašč. /.../ Izpod plašča se je zableščala rdeča srajca.
Bil je Feri Ač.
Oba voditelja sta gledala drug drugemu v obraz, ne da bi trenila. Prvikrat v življenju sta stala sama iz oči v oči. Srečala sta se tu pred to žalostno hišo.
Ferenc Mölnar: Dečki Pavlove ulice, Mladinska knjiga 1967
Pravzaprav je takale zgodba spomin na resnično življenje otrok pred leti ... takih, ki so popoldneve preživljali zunaj v skupni igri in vsem, kar je spadalo zraven ... ki so se na vsake toliko bojevali skoraj zares, po resno določenih pravilih ... Sodobni dečki se ne smejo vojskovati (stalno jim to dopovedujemo), pač pa mnogi preživijo ogromno časa za računalniškimi zasloni, kjer se bojujejo z namišljenimi sovražniki ...
Kaj je bolje za otroke? O vem, kaj je bolje!
Povem ... :)
Galerija (1)
Sadovi drugihEnajsta šolaMladikeŽivljenje in smrtKnjige in življenje
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
