Deček z lučko
Nihče ni vedel, kako in od kje se je pojavil majcen droben deček, a ljudem se je zdelo, da ga je rodilo samo Sonce. Imel je zlate lase. V drobnih ročicah je imel srebrno lučko z majhnim pl
Nihče ni vedel, kako in od kje se je pojavil majcen droben deček, a ljudem se je zdelo, da ga je rodilo samo Sonce. Imel je zlate lase. V drobnih ročicah je imel srebrno lučko z majhnim plamenčkom. Ko je bilo svetlo in sončno, plamenčka skoraj ni bilo opaziti.
A kadar se je pooblačilo, stemnilo, ko so otroci jokali in je tudi kakšni mami stekla solza po licu, je tisti drobni plamenček ogrel srca, saj je razsvetlil temne poti ... in tudi kakšna jeza se je razblinila, ko je prišel drobni deček s svojo srebrno lučko in velikim nasmehom.
Toda niso vsi marali malega dečka.
Nekateri so imeli rajši temo.
Preganjali so ga: "Pojdi stran!"
Deček je jokal in šel stran, toda vedno znova se je vrnil, ker je ljudi čisto preprosto imel rad. Verjel je v vse ljudi. Želel je, da bi znali živeti lepo in veselo življenje.
Želel jim je polepšati njihova življenja.
Njegova lučka bi jim lahko razsvetlila njihove poti.
Bil je žalosten in bistre solze so mu polzele po ličkih. Upal je, da joka tudi za tiste hude ljudi, ki ga ne marajo. Da njegove solze pomagajo tudi drugim, da splaknejo vso umazanijo sveta ...
Ko je nek človek s temnim pogledom nastavil svoji stari sosedi babanin olupek na potko pred njeno hišo, je drobni deček v soju svoje lučke videl olupek, tekel je in ga odstranil.
Ko je poledenelo stopnišče pred vrati, ga je deček posul z drobnim srebrnim peskom, da ni drselo.
Ko je padla deklica in ni mogla vstati, je nekdo pozvonil pri njej doma in zaklical na pomoč.
Toda nekateri ljudje dečka niso marali. Predvsem pa niso marali njegove lučke. Lučka je odkrila preveč stvari, ki so jih želeli skriti.
"Nisi zaželen!" mu je grobo rekel nek mož z očali.
"Umakni Luč!" se je jezila fina dama.
"Ne potrebujemo tvoje lučke!" so se jezili ljudje. "Pusti nas v miru. Vsak od nas ima pravico živeti svobodno."
In nekdo mu je šepnil na uho: "A ti nisem rekel, da ne smeš govoriti s tisto grozno žensko tam, ti si ji pa celo čez cesto pomagal!? Nočem te več videti!"
Z druge strani mu je nekdo rekel: "Govoriš stvari, ki niso res! Potvarjaš resnice! Ljubezni sploh ni. Podkupljen si, gotovo si podkupljen! In plačan za to, da nam tukaj težiš s svojo lučjo!"
"Kdo si ti, da smeš sploh kaj reči!? Kdo ti je dal pravico, da sodiš!" se je oglasila ženska.
Dečku so igrali biseri v očeh, ko jih je gledal.
"Izgini!" je zavpil nekdo.
Deček je stal, ves droben in plah, toda s sijem v očeh.
"Razbijmo mu lučko!"
Nekdo je dvignil kamen in ga vrgel ... Sledila mu je množica. Drug za drugim so zahrumeli: "Nočemo ga! Nočemo luči!"
Pridrsala je stara gospa in vpila: "Pustite ga! Pustite dečka. On ima Luč!"
Tema je zagrnila svet. Dečkova lučka je ugasnila.
Zaslišal se je nizek glas: "Kar je želel, to je dobil. Sam je iskal nesrečo."
In potem se je oglasil še en samoopravičujoč glas: "Nič se ti ne zgodi, če ne dovoliš."
Ljudje so iskali vžigalice, nekdo je prižgal neko svetilko ...
Sredi množice je ležala le razbita lučka, dečka pa niso nikoli več videli. Kot bi ga vzelo vesolje.
Stara gospa je klečala ob razbiti lučki in jokala za drobnim dečkom. Zahvalila se je nebu zanj, ki ji je polepšal stare dni.
A kadar se je pooblačilo, stemnilo, ko so otroci jokali in je tudi kakšni mami stekla solza po licu, je tisti drobni plamenček ogrel srca, saj je razsvetlil temne poti ... in tudi kakšna jeza se je razblinila, ko je prišel drobni deček s svojo srebrno lučko in velikim nasmehom.
Toda niso vsi marali malega dečka.
Nekateri so imeli rajši temo.
Preganjali so ga: "Pojdi stran!"
Deček je jokal in šel stran, toda vedno znova se je vrnil, ker je ljudi čisto preprosto imel rad. Verjel je v vse ljudi. Želel je, da bi znali živeti lepo in veselo življenje.
Želel jim je polepšati njihova življenja.
Njegova lučka bi jim lahko razsvetlila njihove poti.
Bil je žalosten in bistre solze so mu polzele po ličkih. Upal je, da joka tudi za tiste hude ljudi, ki ga ne marajo. Da njegove solze pomagajo tudi drugim, da splaknejo vso umazanijo sveta ...
Ko je nek človek s temnim pogledom nastavil svoji stari sosedi babanin olupek na potko pred njeno hišo, je drobni deček v soju svoje lučke videl olupek, tekel je in ga odstranil.
Ko je poledenelo stopnišče pred vrati, ga je deček posul z drobnim srebrnim peskom, da ni drselo.
Ko je padla deklica in ni mogla vstati, je nekdo pozvonil pri njej doma in zaklical na pomoč.
"Nisi zaželen!" mu je grobo rekel nek mož z očali.
"Umakni Luč!" se je jezila fina dama.
"Ne potrebujemo tvoje lučke!" so se jezili ljudje. "Pusti nas v miru. Vsak od nas ima pravico živeti svobodno."
In nekdo mu je šepnil na uho: "A ti nisem rekel, da ne smeš govoriti s tisto grozno žensko tam, ti si ji pa celo čez cesto pomagal!? Nočem te več videti!"
Z druge strani mu je nekdo rekel: "Govoriš stvari, ki niso res! Potvarjaš resnice! Ljubezni sploh ni. Podkupljen si, gotovo si podkupljen! In plačan za to, da nam tukaj težiš s svojo lučjo!"
"Kdo si ti, da smeš sploh kaj reči!? Kdo ti je dal pravico, da sodiš!" se je oglasila ženska.
Dečku so igrali biseri v očeh, ko jih je gledal.
"Izgini!" je zavpil nekdo.
Deček je stal, ves droben in plah, toda s sijem v očeh.
"Razbijmo mu lučko!"
Nekdo je dvignil kamen in ga vrgel ... Sledila mu je množica. Drug za drugim so zahrumeli: "Nočemo ga! Nočemo luči!"
Pridrsala je stara gospa in vpila: "Pustite ga! Pustite dečka. On ima Luč!"
Tema je zagrnila svet. Dečkova lučka je ugasnila.
In potem se je oglasil še en samoopravičujoč glas: "Nič se ti ne zgodi, če ne dovoliš."
Ljudje so iskali vžigalice, nekdo je prižgal neko svetilko ...
Sredi množice je ležala le razbita lučka, dečka pa niso nikoli več videli. Kot bi ga vzelo vesolje.
Stara gospa je klečala ob razbiti lučki in jokala za drobnim dečkom. Zahvalila se je nebu zanj, ki ji je polepšal stare dni.
Copyright © 2009 Odsrcadosrca
Galerija (1)
Srčne zgodbeBlagor žalostnimDober kot kruh
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
