Deček s severa: Maščevanje ne rešuje

Zelo rada imam knjigo Deček s severa. Rada jo preberem otrokom.

...

Oče za rojstni dan podari petletnemu sinu Atuku psička in sani. Atuk psičku da ime Taruk. Ima ga zelo rad.. Skupaj se igrata in potem se v igluju stisneta skupaj. In se grejeta in jima je lepo.

Taruka oče vpreže v sani z drugimi psi, da se nauči vleči. Pa se oče vrne s poti brez Taruka. Volk mu je pregriznil vrat ...

Atuk je strašno žalosten zaradi izgube svojega psa in zelo jezen na volka. Sklene, da ga bo ubil. Čaka, da bo dovolj velik, da bo to zmogel. Tako strelja z lokom, se vozi s smučmi, kajakom, pleza, plava, teka ... vse z namenom, da zraste in se okrepi ... da bo lahko potem ubil volka ...

Tako je minilo precej časa, postal je večji in močan in vse živali so se ga bale. Maščevanje volku je pa še kar gorelo v njem.

Sklenil je ujeti polarno lisico. Ko se je priplazil do nje, je videl, da se ga ona nič ne boji. In to ga je pretreslo.

"Kako, da si tako mirna? Se ne bojiš lovcev?"

"Ne, ni me strah. Ne več. Leta in leta sem bežala in vedno mi je uspelo. Živali me občudujejo, pravijo, da sem bistra, zvita, urna. Toda kljub vsemu sem bila vedno sama."

"Pa zdaj?"

"Zdaj je drugače. Zdaj imam prijateljico, " je lisica pogledala svetlo zvezdo na nočnem nebu.

"Predaleč je, ne moreš govoriti z njo."

"Saj mi ni treba govoriti z njo. Vem, da bo prišla in to je dovolj. Vsako noč jo počakam in ko pride, jo gledam in ona gleda mene. Tako nobena ni več sama. Srečni sva."

Atuk ni odgovoril, tiho je odšel nazaj v svoj iglu.

Bil je sam, osamljen. In sovraštvo do volka je še zmeraj gorelo v njem. Potem je našel volka in ga ubil. Maščeval je Taruka. Volk je mrtev ležal pred njim, toda Atuk ni bil srečen. Taruk je bil še vedno mrtev. Nič se ni ni spremenilo z volkovo smrtjo. Atuk je bi še vedno sam.

Prišla je spet pomlad. Potem se je tundra zavila v pisano poletno obleko. Atuk ni videl vseh teh lepot. Bil je sam. Ni imel prijatelja. Vse živali so bežale pred njim.

Tedaj je obstal pred majhno nežno cvetico. "Kako majhna in nežna je," je pomislil. Ne more uiti, ne more se braniti, v hipu jo lahko pomečkam ..." Jezno je vprašal: "Se me ne bojiš? Atuk sem, lovec, ki se ga vsi bojijo."

Cvetica je molčala.

"Si zadovoljna, srečna?"

Cvetica je vzdihnila: "Pravzaprav ne. Tako sama sem. Rada bi imela nekoga, ki bi me čakal ves tisti dolgi čas, ko me zamete visoki sneg. Rada bi imela prijatelja!"

Atuk je pokleknil k cvetici: "Jaz te bom čakal. Vso dolgo zimo te bom čakal. In ko boš spet pokukala na dan, bom pazil nate ...Tvoj prijatelj bom ...Tudi ko bo hudo. Nikoli več ne boš sama."



Koliko lepote prinašajo knjige! Tudi otroške!

Maščevanje redko prinese uteho. Skoraj nikoli ničesar ne vrne ... Le osamljenost si še večamo ... Odpuščanje odpira človeka mnogim lepim rečem.

...

Deček s severa (avtor je Mischa Damjan, ilustracije Józef Wilkón)

Imajo jo tudi v knjižnici: http://www.izum.si/scripts/cobiss?command=SEARCH&base=50304&select=%28ID=1372988%29