Vera26. november 20132215 branj

Darovanje najdražjega ... (tudi Abrahamovo darovanje)

Darovanje je dati to, kar imam. Dati najlepše, najboljše ... in hkrati to, kar drugi potrebuje. Darovanje ne more biti nasilje nad drugim, ki naj

Darovanje je dati to, kar imam. Dati najlepše, najboljše ... in hkrati to, kar drugi potrebuje. Darovanje ne more biti nasilje nad drugim, ki naj bi hvaležno sprejel moj dar!

Misli so seveda nehote stekle h Kajnu in Abelu, oba sta darovala Bogu od svojega. A s tako različnima srcema ...
Ko sem hvaležno sprejela "novico", da pričakujem svojega prvega otroka, ni nisem mogla misliti, kako kmalu se bom morala od njega posloviti. Kako nemogoče mi je bilo odreči se temu, "kar imam najraje"!
Kako presunljivo mi je (bilo) čutiti z ljudmi, ki so hrepeneli (in hrepenijo) po otrocih, pa jih ni (bilo).
Tako recimo imamo nekaj takih zgodb tudi v Svetem pismu.
Npr. Ana, Samuelova mama je veliko molila in od Boga izprosila sina, ki mu je potem dala ime Samuel (izprošen od Boga, od Gospoda sem ga želela!). Ampak potem je dečka darovala Bogu, posvetila Bogu! Kako je vedela, da je otrok njen in hkrati ni njen! (1 Sam 1)
Potem Elizabeta in Zaharija ... bila sta brez otrok in šele na stara leta je Elizabeta, Marijina sorodnica, zanosila in potem rodila sina Janeza, ki je kot odrasel krščeval ljudi, tudi Jezusa. (Lk 1)

A posebej v zvezi s pojmom "darovanje" imam v mislih Abrahama in Saro! Abrahamu, "očetu narodov", je bilo obljubljeno potomstva, kot je zvezd na nebu, a otroka ni in ni bilo. Niti enega. No, potem je Abraham imel otroka (Izmaela) z ženino deklo Agaro. In slednjič je vendar zanosila tudi Sara. Dečku, ki se je rodil, so dali ime Izak (smeh - ker se je Sara ob napovedi angelov, da bo rodila, smejala, češ: "Kako bom rodila, ko se mi pa ne dogaja več po ženski navadi!" - 1Mz 18, 1-15)
In mali Izak, veliki zaklad svojih staršev, je rasel.
Starša sta se gotovo zavedala velikega daru, ki sta ga dobila z otrokom.
Nekega dne pa se je skoraj zgodila tragedija ...
O tem je zapisano tukaj: 1Mz 22, 1- 19.

Po teh dogodkih je Bog preizkušal Abrahama. Rekel mu je: »Abraham!« Rekel je: »Tukaj sem.« Pa je rekel: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Moríja! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« Abraham je vstal zgodaj zjutraj, osedlal osla, vzel s seboj dva hlapca in svojega sina Izaka. Nacepil je drv za žgalno daritev, potem pa je vstal in odšel proti kraju, o katerem mu je govoril Bog. Tretji dan je povzdignil oči in od daleč zagledal kraj. Rekel je hlapcema: »Ostanita tukaj z oslom, jaz in deček pa greva tjakaj, da pomoliva. Potem se vrneva k vama.«

Abraham je vzel drva za žgalno daritev in jih naložil svojemu sinu Izaku, v svojo roko pa je vzel ogenj in nož. In šla sta oba skupaj. Izak je nagovoril svojega očeta Abrahama in rekel: »Moj oče!« Ta je rekel: »Tukaj sem, moj sin.« Pa je rekel: »Glej, ogenj in drva, kje pa je jagnje za žgalno daritev?« Abraham je rekel: »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« In šla sta oba skupaj.

Prišla sta na kraj, o katerem mu je Bog rekel. Tam je Abraham sezidal oltar in razložil drva. Zvezal je svojega sina Izaka in ga položil na oltar na drva. Potem je Abraham iztegnil svojo roko in vzel nož, da bi zaklal svojega sina. Tedaj mu je zaklical GOSPODOV angel iz nebes in rekel: »Abraham, Abraham!« Rekel je: »Tukaj sem.« In je rekel: »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.« Abraham je povzdignil oči in pogledal, in glej, za njim je bil oven, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. Abraham je torej šel in vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto svojega sina. Zato je Abraham tisti kraj imenoval »GOSPOD bo preskrbel«, kakor pravijo danes: Na gori GOSPODOVI bo preskrbljeno.

GOSPODOV angel je drugič poklical Abrahama iz nebes in rekel: »Prisegel sem pri sebi, govori GOSPOD: Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morskem bregu. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.«

Abraham se je vrnil k hlapcema, vzdignili so se in skupaj odšli proti Beeršébi. In Abraham je prebival v Beeršébi.

Dogodek v Moriji (res: morija - pravo ime!) je bil zame, od kar zanj vem, grozljiv.
Darovati Bogu to, kar imam, najljubše, najlepše, najboljše ...? Je to to?
Po eni strani se moramo v življenju odrekati tudi najljubšemu, najlepšemu, temu, kar je za nas najdragocenejše ... In tako odrekanje res vodi tja: "da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju." (Jn 10, 10) Kajti odrekanje pomeni odreči se tistemu v sebi, kar nas navezuje na ljudi, predmete ..., tistemu v sebi, ki nas zasužnjuje ... tistemu, kar nas ločuje od Božjega ...
Žrtev je najlepša, če je iz srca, iz naše polnosti ...
Pa vendar: darovati lastnega otroka!?
Darovati ga, kot ga je hotel darovati Abraham?!
Darovati ga Bogu v molitvi: "Gospod, saj veš, zelo imam rada otroka, zahvaljujem se Ti zanj in prosim, naj raste v Tvoji milosti. Posvečam ga Tebi!" je kar enostavno. Razen morda, če se npr. otrok odloči za pot, ki mogoče staršu ni čisto nič všeč, npr. za duhovništvo. Ali pa za zvezo s človekom, ki se staršu ne zdi dober (lahko gre za posestniškost, lahko pa res predvsem za skrb, če starš vidi, da se otrok odloča za zelo težko pot). Na nek način moramo darovati svoje želje, predstave, se posloviti od njih ... tudi zaradi spoštovanja svobode otroka, ki je in ni naš otrok.

Ampak Abrahamova zgodba!
Zaklati otroka in ga darovati Bogu??
Je to res lahko Božje naročilo?
Je Abraham v svojem srcu slišal prav?

Po mnogih samospraševanjih, kaj in kako, ko se mi je vedno znova zdelo popolnoma nemogoče, da bi bila to res Božja zahteva, se mi je oddahnilo, ko sem brala, kako ta svetopisemski odlomek razlaga Anselm Grün: da je imel Abraham blodnje in je zaradi bolnih misli hotel svojega ljubljenega sina darovati Bogu. A na srečo je Abraham še pravi čas zaslišal res Božji glas: "Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar ..."
Morda je spoznal res zadnji trenutek, kaj želi Bog od njega.
Prej pa: Abraham je globoko v srcu čutil veliko hvaležnost za sina in tako je pretiraval in skoraj naredil nekaj strašnega - misleč, da mora.

(Vem, razlage tega odlomka so različne, a meni je takale najbolj človeško-božja.)
To svetopisemsko sporočilo je v tistih časih nekaj posebnega tudi zato, ker tukaj slišimo tudi: "Ne daruj človeka!" Razni narodi so poznali darovanje ljudi, žrtvovanje. (Postavimo še Abrahama v čas: okrog 1850 pred Kristusom naj bi prišel v Kanaan, v Obljubljeno deželo.)

Darovati Bogu, bližnjim to, kar imam ... Ja, to. Ampak vsak način ni dober.

Prav je, da vedno znova preverjamo v srcu, kaj je tisto najbolj pravo ...

Darovanje lastnega življenja, zdravja ...
Za nas kristjane je višek spoznanja v sprejetju in zahvali za Jezusovo darovanje samega sebe - za nas - na križu - da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju! (Jn 10, 10)

P.S.: In ko danes o tem še razmišljam, mislim, da morem razumeti celo kar prvotni zapis, brez razlag. Seveda pa mislim, da v Svetem pismu marsičesa ne smemo jemati čisto dobesedno.

Tukaj morda lahko razmišljamo predvsem o neskončni hvaležnosti, ki jo je Abraham čutil za sina.

Sem tudi jaz za kaj, za koga neskončno hvaležna ...?

Galerija (2)

Luč sveta

Ana Kos

Avtorica bloga Sol Zemlje

Darovanje najdražjega ... (tudi Abrahamovo darovanje)

Galerija (2)

Sorodni zapisi

Sredi noči

Jezus je vstal - a še ni?

Mrhovinarji na kosovcu