Darovanje.
Zame je darovanje tesno povezano z ljubeznijo.
Nekaj daš, nekaj narediš, nekaj "pozabiš" (recimo maščevanje) zaradi ljubezni, ki je več kot gola pravičniškost.
Dam svoj čas, dam svoje, kar imam. Dam sebe.
Tukaj vidim na posebnem mestu tudi trpljenje. Pa ne, da bi hotela trpeti, jaz pač ne, toda je mnogo trpljenja, ki nas doleti, ki se ga ne moremo kar znebiti ... in če skušamo najboljše izcediti iz vsega, kar v življenju pride, morda začnemo na nekatere stvari gledati drugače, kot smo vedno gledali.
Mislim, da je nekaj pomembno: lahko darujemo tisto, kar je naše. Ne moremo darovati sosedovega, prijateljevega. Recimo mož ponudi kuharske usluge svoje žene. Ne, on naj ponudi to, kar je njegovo.
Zazvenela mi je zgodba o Kajnu in Abelu, zgodba iz Svetega pisma, zelo na začetku je ...
Bila sta dva brata, Kajn in Abel. Kajn je bil poljedelec, Abel pa je bil pastir. Oba sta darovala Bogu od tega, kar sta imela. Kajn je daroval pridelke s polja, Abel ovčko. Menda najljubšo.
Zapisano je, da se Bog ni ozrl na Kajnovo daritev, ni mu bila všeč ... Abelova pa mu je bila všeč.
Zakaj?
Mislim, da mu je bila Abelova všeč, ker je dal tisto, kar je imel rad. Kar je bilo najboljše.
Kajn je morda dal tisto, kar je imel viška. Ali niso bili sadovi najlepši. Pravzaprav ne vemo natančno, zakaj je pač Bog "sprejel" Abelovo daritev, Kajnove pa ne.
Recimo, da pustimo Bogu, da "naredi" po svoje.
Navsezadnje je tako tudi v življenju, da mnogi ljudje vložijo ogromno dela v kakšne svoje projekte, drugi pa mnogo manj ... in včasih tistemu z manj dela uspe doseči več ... Zakaj? Kdo bi vedel ...
Odlomek:
...
In Abel je pasel drobnico, Kajn pa je obdeloval zemljo. Ko je preteklo nekaj časa, je Kajn daroval Gospodu daritev od sadov zemlje. Tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče. Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev, na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl. Zato se je Kajn zelo ujezil in obraz mu je upadel. Gospod je rekel Kajnu: »Zakaj se jeziš in zakaj ti je upadel obraz? Ali ga ne boš vzdignil, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj!« Tedaj je Kajn rekel svojemu bratu Abelu: »Pojdiva ven!«
Ko pa sta bila na polju, se je Kajn vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil. (1Mz 4, 2-8)
Ko pa sta bila na polju, se je Kajn vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil. (1Mz 4, 2-8)
Razmišljam ...
Največja ljubezen je dati sebe, svoje, najdragocenejše ...
Posebno hudo je bilo pa šele potem, ko Kajn ni mogel sprejeti, da Bogu njegovo "darilo" ni všeč. Ni mogel potlačiti jeze in nevoščljivosti ob tem, da je bilo bratovo darilo lepše sprejeto.
Morda bi si lahko Kajn rekel: "Saj sem res dal nekaj, kar ni bilo ravno kaj posebnega. In vesel sem, da je bil brat pohvaljen!" Ali pa: "Moje darilo je bilo zelo lepo! Kaj vem, zakaj Bogu ni bilo všeč. Pač ne razumem ..." No, ni lahko tako reči ...
In ni prav reči, če tisto ni res.
Včasih si govorimo, da imamo radi. Včasih sami sebe prepričujemo o dragocenosti naših daril ... Ki pa morda niso tako dragocena tistim, ki so jih dobili, kot mislimo mi sami ...
Moje darilo je lahko zelo lepo, a vseeno drugemu ne pomeni tega, kot bi jaz rada.
Darila ne smem vsiljevati.
In ne splača se biti užaljena, če ni sprejeto ... Žalostna ja, to je kar razumljivo kdaj, užaljenost je pa še temnejše čustvo, se mi zdi.
Tudi bolečina, naj bo fizična ali bolečina duše, ni sama sebi namenjena. Pomaga nam odkriti, kaj je narobe.
Tako ob rojevanju sodelovanje s porodnimi bolečinami, ki pomagajo otroku, da bi prišel čim lažje na svet. Tukaj gre za sprejemanje = darovanje samega sebe, da bi se izpolnilo do konca nekaj najlepšega - rojstvo otroka.
Prav tako verjamem, da more zelo bolan človek darovati svoje počutje, svojo žalost, svoje trpljenje, svoje temne misli - za konkretne dobre namene ... Mislim, da moremo pomagati drug drugemu. da vsak more pomagati ... da vsak more delati v dobro človeštva ... četudi ni videti, da bi lahko kaj naredil.
Posebno hudo je bilo pa šele potem, ko Kajn ni mogel sprejeti, da Bogu njegovo "darilo" ni všeč. Ni mogel potlačiti jeze in nevoščljivosti ob tem, da je bilo bratovo darilo lepše sprejeto.
Morda bi si lahko Kajn rekel: "Saj sem res dal nekaj, kar ni bilo ravno kaj posebnega. In vesel sem, da je bil brat pohvaljen!" Ali pa: "Moje darilo je bilo zelo lepo! Kaj vem, zakaj Bogu ni bilo všeč. Pač ne razumem ..." No, ni lahko tako reči ...
In ni prav reči, če tisto ni res.
Včasih si govorimo, da imamo radi. Včasih sami sebe prepričujemo o dragocenosti naših daril ... Ki pa morda niso tako dragocena tistim, ki so jih dobili, kot mislimo mi sami ...
Moje darilo je lahko zelo lepo, a vseeno drugemu ne pomeni tega, kot bi jaz rada.
Darila ne smem vsiljevati.
In ne splača se biti užaljena, če ni sprejeto ... Žalostna ja, to je kar razumljivo kdaj, užaljenost je pa še temnejše čustvo, se mi zdi.
Tudi bolečina, naj bo fizična ali bolečina duše, ni sama sebi namenjena. Pomaga nam odkriti, kaj je narobe.
Tako ob rojevanju sodelovanje s porodnimi bolečinami, ki pomagajo otroku, da bi prišel čim lažje na svet. Tukaj gre za sprejemanje = darovanje samega sebe, da bi se izpolnilo do konca nekaj najlepšega - rojstvo otroka.
Prav tako verjamem, da more zelo bolan človek darovati svoje počutje, svojo žalost, svoje trpljenje, svoje temne misli - za konkretne dobre namene ... Mislim, da moremo pomagati drug drugemu. da vsak more pomagati ... da vsak more delati v dobro človeštva ... četudi ni videti, da bi lahko kaj naredil.
Bistvo darovanja, mislim, je v tem, da je iz srca.
A tudi če ni iz srca, je veliko več kot nič. Recimo če nekdo nekomu pomaga, ko nujno potrebuje pomoč, je prav tako potrebno in dobro, čeprav ni bilo ravno z največjo ljubeznijo in navdušenjem ...
Če je iz srca in če poznamo mejo, koliko moremo, zmoremo, nam je v veselje in zorenje.Galerija (6)
Zlata skrinjaŽiva voda
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
