Večer. Bolnici večerja ne tekne, ne počuti se prav dobro.
Po večerji pride Hana, da bolnici pomaga se urediti za čez noč.
Umivanje, preoblačenje, namestitev v dober položaj ...
"Gospa, pa sva!" reče Hana in hoče oditi. "Pridem kasneje nazaj, pogledat, če še kaj potrebujete. Tako kot vsak večer."
"Sestra, samo malo ..." Hana je videla že popoldne, da je danes bolnica nemirna.
"Ja, kaj bi radi?" Hana je malo nestrpna, bolniki čakajo. "Povejte!"
"Dajte mi nazaj zobe!"
"Zobe? Zobje so umiti, spravljeni, do jutra jih ne potrebujete!" pravi Hana.
"Prosim," zaprosi bolnica.
"Dobro," pristane Hana ... A kaj neki razmišlja bolnica? No, bo že tako prav. "Ampak kasneje jih pa spet spraviva v posodico, kaj? No, se bom kasneje vrnila."
"Molit!" poprosi gospa.
"Ja, seveda, potem ko bodo vsi bolniki urejeni za čez noč. Obljubim. Morda vam lahko še kaj preberem. Če bo dovolj časa. Prav?"
Gospa se toplo nasmehne, zdaj z zobmi v ustih.
"Najlepša hvala, čakala bom. Pa preberite kaj svetega."
Hana se nasmehne. Hani se zdi sveto vse, kar je dobrega.
...
Kasneje pride Hana spet v sobo.
V hiši je spokojno in prav z veseljem bo z gospo še nekaj časa. Če ne bodo zvonili drugi bolniki.
"Mi poveste, gospa, zakaj ste želeli, da vam dam nazaj zobe?"
"Da bom lepa ..."
"... lepa umrla?"
"Da bom lepa ..."
"... lepa umrla?"
"Ja. Ker bom umrla! Jutri me ne bo več!"
Aha! Zdaj Hana razume! Ker je bil popoldne nek zaplet, je gospa ocenila situacijo, da bo kmalu umrla in ona želi umreti z zobmi ... da pride lepa v nebesa. "In da pridete lepi pred Boga?"
"Ja."
Hana jo drži za roko, počasi jo poboža po licu.
Gleda jo v oči. Skuša videti v njeno dušo.
Ne, ne vidi še smrti v njenih očeh.
Ne, ne vidi še smrti v njenih očeh.
"Gospa, jaz pa mislim, da še ne boste umrli. Zdaj še ne."
"Res ne?"
"Mislim, da ne. Mislim, da se bova še videli. Se še pogovarjali."
"Pa molili skupaj!"
"Seveda, tudi to."
"Torej še ne bom umrla?"
"Ne morem biti čisto gotova, vendar mislim, da ne."
Gospa se sprosti.
"Pa tudi če bi ... za Boga ste lepi, tudi če ste brez zob, on vendar vidi v srce, on vidi dušo!"
"A bova še zmolili?"
"Bova."
Gospejine roke so že malo betežne, pa ji Hana pomaga narediti križ.
Hana rada moli z gospo. Ve, koliko ji to pomeni.
Poleg tega so to trenutki, ko se gospa ne čuti sama ... kaže, da jo je kljub vsemu strah biti sama pred Bogom ... ob smrti. Ne vemo ne ure ne dneva ... In končne korake mora narediti vsak človek sam.
Kdaj smo dovolj pripravljeni? Dovolj pripravljeni, da nas ni strah?
Ali pa je vsakega človeka strah ...?
Kot plemenitega konja pred tekmo?
Ko skupaj odmolita večerno molitev, gospa reče: " Boste zdaj brali?"
Hana vzame Sveto pismo. Razmišljala je, kateri odlomek bi bil pravi, a naenkrat pomisli, kaj pa če bi gospa sama izbrala!
Prime gospo za roko in reče: "Bova skupaj prosili Boga, da najdeva najbolj prave besede za vas, tiste, po katerih vam zdajle govori Bog!"
Gospa sprejme Hanine besede kot učenček besede svoje učiteljice, ki jo ima rad.
"Gospod, prosim, vodi roke gospe Bože, da najde besede, ki jih ti prav ta trenutek govoriš njej." Hana ponudi gospe Sveto pismo. Gospa z zaprtimi očmi odpre Sveto pismo in pokaže s prstom določen odstavek.
Hana bere.
Bere o suženjstvu v Babilonu (odlomek iz Kroniške knjige). In potem, kako je Menase rešen.
"Sestra, a mi razložite, mislim, da nisem razumela."
Hano mika, da bi rekla gospe, da še enkrat odpreta Sveto pismo, a vendar si misli: Nekaj mora biti tukaj za tole mojo bolnico! V tišini se držita z gospo za roke.
Potem Hana reče: "Vi ste v Babilonu, v suženjstvu. Ujeti ste v svoje bolno telo. V tole posteljo. Ne morete ven iz nje. A v vašem bolnem telesu je duša ... hrepeni po Bogu. Bog je svoboda. Vaša duša gre k Bogu. Duša je večna. Rešeni ste ... v svojem srcu ste svobodni tudi zdaj, čeprav sami ne morete niti jesti. Bog ve za vas in vas varuje. Tudi zdaj. Vaša duša pa neskončno hrepeni po njem."
Gospa leži z zaprtimi očmi ... in potem stisne Hanino roko. Hana ji naredi križek na čelo, na usta, na prsi, tako kot ima gospa rada. Potiho odide od nje.
Bere o suženjstvu v Babilonu (odlomek iz Kroniške knjige). In potem, kako je Menase rešen.
"Sestra, a mi razložite, mislim, da nisem razumela."
Hano mika, da bi rekla gospe, da še enkrat odpreta Sveto pismo, a vendar si misli: Nekaj mora biti tukaj za tole mojo bolnico! V tišini se držita z gospo za roke.
Potem Hana reče: "Vi ste v Babilonu, v suženjstvu. Ujeti ste v svoje bolno telo. V tole posteljo. Ne morete ven iz nje. A v vašem bolnem telesu je duša ... hrepeni po Bogu. Bog je svoboda. Vaša duša gre k Bogu. Duša je večna. Rešeni ste ... v svojem srcu ste svobodni tudi zdaj, čeprav sami ne morete niti jesti. Bog ve za vas in vas varuje. Tudi zdaj. Vaša duša pa neskončno hrepeni po njem."
Gospa leži z zaprtimi očmi ... in potem stisne Hanino roko. Hana ji naredi križek na čelo, na usta, na prsi, tako kot ima gospa rada. Potiho odide od nje.
Galerija (1)
Srčne zgodbeHrepenenje
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
