Cvetoča lepotica juka - ki ni agava

Pred kakšnimi 20 leti je prijatelj prinesel k nam eno rastlino, tako s špikastimi listi. Pa da naj jo posadimo zunaj v vrtu. Rekel je, da je aloja. Bila sem zelo vesela, saj to, da je aloja zdravilna, sem že vedela, vendar je nisem še poznala od blizu.

No, ko je prišel drugič na obisk, je rekel, da se je zmotil in da ta rastlina ni aloja, pač pa agava. To pa meni ni bilo ravno všeč, saj sem tako vedela, da torej ne bo nič s kakšnimi zdravilnimi pripravki, poleg tega pa so špikasti listi zelo ostri in robovi mimogrede porežejo. Kaj če otrok teče tam blizu, pa ga zanese in pade ... in iztakne oko ... Ja, oči, na to sem vedno pozorna, v svoji praksi sem videla kar precej poškodb oči ...

No, in potem sem jaz našo agavo gledala malo postrani, nisem se mogla odločiti, ali jo ohranim ali ne ... zaradi možnih poškodb.

In potem sem neke pomladi (pred nekaj leti) ugotovila, da se je naša agava iznenada spomnila, da zacveti. Jaz pa nisem niti vedela, da cveti!!!

Potem sem vsakič, ko sem prišla na svoj vrt, skoraj 100 km daleč, seveda povečala obhod ... takoj sem pohitela pogledat, kaj bo "nastalo" iz agave, kakšen cvet ima, kakšne barve bo, kakšne oblike, ali diši ... No, pa sem na Klotildinem blogu omenila, da mi bo zacvetela agava, nakar je Metuljc rekla, da je agava rastlina, ki raste, raste ... in ko zacveti, naredi seme, sama rastlina pa umre ...

Ojej!

V vseh teh letih, rasla je morda 12 ali več let, sem jo vzljubila, čeprav je bila špikasta in čeprav ni bila zdravilna.

Ni in ni mi šlo v glavo, da bo zdaj umrla ...

In steblo se je pognalo proti nebu ... ne vedoč za moje strahove, da zdaj zacveti in potem umre.

Poglejte jo, našo lepotico!!!

Dva tedna za temi zgornjimi prizori so se cvetovi odprli!

Spominja na našo mladost, na mlada leta, na lepoto ... Vse enkrat mine ... a življenje je zaklad ... tudi v zatonu ...

Vsi odcvetamo ... Kaj bo ostalo za nami? Kakšno seme? Prijeten vonj? Spomin?

Vsak človek je zase svet ...

... zorimo, počasi in z leti ...

a kamor že greš,

moraš vse poti

na novo začeti ...

(T. Pavček)

In potem se je moja agava razcvetela in jaz sem bila vzhičena! Tako silno lepa je bila! In ogromna, veličastna!

A bilo mi je težko ... a zdaj bo pa kar odmrla, umrla? Ne ... nič mi ni to všeč ...

Ker agave cvetijo in umrejo. Neverjetno se mi je zdelo, prav veličastno, da rastlina raste več kot deset let, morda dvanajst ali petnajst, potem pa enkrat mogočno zacveti in - umre ... In ker je ta rastlina MOJA in vsaj malo skrbim zanjo (čeprav raste pod milim nebom 85 km daleč od mene), mi ni vseeno, kaj se zgodi z njo!

A ko je blogerska prijateljica Metuljc videla slikce, ki so tukaj objavljene, me je prijetno presenetila, da je moja agava v resnici juka in ne bo umrla, ko bo odcvetela!

Torej: moja agava (sprva je bilo rečeno, da je aloja!) v resnici sploh ni agava, pač pa juka! In po cvetenju rastlina ne bo umrla!

Pomislila sem, kaj lahko pomeni napačno poimenovanje stvari! Prav hude reči se lahko zgodijo.

Sodelavec zdravnik mi je pred leti povedal tole lastno zgodbo:

Kot študent je garal, veliko veliko se je učil, dni in noči je bil v knjigah ... Bil je utrujen, bled ... In tako se je v tistem obdobju učil hematologijo (o krvi in krvnih boleznih) in kar naenkrat je pri sebi prepoznal skoraj vse zunanje znake levkemije: utrujenost, bledica ... mogoče še kaj.

Čisto iz sebe je šel do zdravnika in zdravnik mu je naredil krvne preiskave ... Ves prestrašen je šel po izvide in zvedel, da IMA levkemijo. Obupan je šel v svojo študentsko sobico in nekaj časa samo obupaval v vednosti, da bo umrl.

Na srečo se je odločil ponoviti izvide ali pa so ga morda obvestili iz lobaratorija, zvedel je, da so mu pomotoma sporočili NAPAČNE izvide!!! In to izvide prav levkemičnega bolnika!

Ponovili so preiskave - in zvedel je, da je popolnoma zdrav!

To se je zgodilo kakšnih 20 let prej, kot je meni to pripovedoval ...

Napačno ime je lahko nevarno ...

Lahko povzroči ogromno strahu. Lahko povzroči celo obup. (Napačno ime je za koga čemaž, v resnici so pa šmarnice ali pa jesenski podlesek ...)

Sprašujem se, KOLIKO in KAKO naj bi zdravniki povedali bolniku o njegovi bolezni ... Verjetno bi se morali odločati individualno. Tudi od tega je odvisno, kako bo bolnik uspel najti samega sebe v svoji bolezni.

Prav je pa tudi, da se zavedamo, da ista beseda v različnih krogih, narečjih, jezikih ... morda pomeni nekaj različnega ...

Prisluhnimo sami sebi in poimenujmo to, kar nosimo v sebi!

P.S: Zdaj je minilo od prizorov na zgornjih fotografijah spet nekaj let, po tistem naša juka ni več zacvetela. Čakam, da se spet zgodi!