Čudežne roke

"Vaša hči je gluha," je bilo trdo sporočilo zdravnika.
O kdaj je že bilo to. Leta so tekla in mala deklica je rasla, nosila je slušni aparat, se ga branila, občasno je vrgla vse iz ušes in včasih so vsi iskali kakšen delček, tudi po kolenih so lezli po travi in iskali ... Deklica je bila sicer bistra, zvedava, družabna, komunikativna. Ko je prišla v kakšno skupino otrok, je imela toliko povedati, da so otroci kar strmeli, poslušali so jo, poskušali razumeti, saj ona ni govorila čisto tako kot drugi, ampak ona je pripovedovala in pripovedovala.
V starših je bila močna želja, da vendar naredijo vse, da bi Katja slišala. Šli so k patru Ašiču, ki je svetoval glinene obkladke izmenjaje z obkladki s senenim drobirjem. To so nekaj časa pridno delali, ne glede na to, kako se je mala Katja branila. Oja, neverjetno močno voljo je imela mala deklica!
Potem enkrat so starši zvedeli za eno zdravilko, živela je na Bledu.
Po telefonu so se zmenili za datum, kdaj pridejo z deklico k njej.
"Gluha je naša hčerka," je povedal oče.
Potem so se dogovorjenega dne dobili pri gospe na Bledu.
Katja je bila stara tedaj kakšnih 6 let.
Gospa je povabila deklico k sebi in potem je dvignila roke ... Roke je držala ob Katjini glavici, ni jih položila na glavo, držala jih je nekaj centimetrov stran.
Potem je gospa rekla: "Uničen je slušni živec, antibiotiki so ga uničili ... nihče ne more vrniti sluha deklici ..."
Mamo je spreletelo ... Antibiotiki ... Nikoli ni pomislila nanje! Katja jih je dobivala kot novorojenček; v prvih tednih življenja je dobila mnogo zdravil in tudi gentamycin in eritromycin ... mama je sicer vedela, da antibiotiki, ki imajo v imenu mycin, lahko poškodejejo sluh.
Za Katjo si je mislila, da je sluh izgubila verjetno zaradi pomanjkanja kisika ... tedaj, ko je bila potem reanimirana.
A ko je pri enem letu, ko so delali preiskave glede sluha, zvedela, da je deklica res gluha in ko je mama vsa žalostna vprašala: "Pa zakaj bi bila Katja gluha?", je dobila le pust odgovor: "Kaj vas pa briga! Vaš otrok je gluh in pomembno je, da vemo. Kajti zdaj bo dobil slušne aparate!"
In zdaj, po nekaj letih, tukaj na Bledu nekakšna "zeliščarica" mirno reče: "Antibiotiki so uničili slušni živec."
A gospa je potem šla z rokami navzdol ob dekličinem telesu ... Ustavila se je ob prsnem košu: "Pazite na njena pljuča!" je rekla.
Mama je bila pretresena. Gospe so omenili samo gluhoto svoje deklice, nič niso rekli, da je že kot novorojenček imela hude komplikacije na pljučih. A mislili so, da s pljuči ni hujšega, saj so zdravniki rekli, da bodo težave izzvenele tja do treh let.
V bolnišnici je bila po rojstvu 6 ali 7 tednov.
In zdaj gospa gre z rokami ob telesu njihove deklice in kar ve, kaj ji je!
Zdravniki so bili mnenja, da je glede na stanje svojih pljuč zelo zdrava.
Čez kakšno leto ali dve je imela Katja pljučnico, zdravnico, ki je na kontrolnem pregledu poslušala njena pljuča, je zaskrbelo, Katjo je poslala na rentgen. Zdravnik, ki je gledal rentgensko sliko, je bil zgrožen nad stanjem pljuč, ki ga je videl na rentgenski sliki pljuč.
Katjo je takoj poslal v intenzivno enoto Pediatrije. Rekli so, da ji bodo naredili bronhoskopijo, da je nujno.
A zdravnik na oddelku je potem rekel, da ni potrebno, da je vse to na pljučih staro, od tedaj, ko je bila Katja novorojenček. In potem je bila Katja odpuščena domov. Brez bronhoskopije.
Menda so v odpustnico napisali kontrolo čez dva meseca, toda odpustnice niso poslali, starši so pa mislili, da so dobili vse papirje ob odpustu (bilo je obvestilo zdravniku, da deklico pošiljajo domov in da bronhoskopije niso delali).
Tako s Katjo niso šli na nobeno kontrolo.
A ko je bila počasi bolj in bolj utrujena, je mama čez nekaj let prosila za napotnico za pulmologa, morda so pa pljuča kriva, da je tako hitro utrujena.
Pulmolog je bil zgrožen, ko je gledal njene izzvide. Bi je isti kot tedaj na Pediatriji. In isti, kot je bil ob mali novorojenki nedonošenki.
"In zakaj nismo pred leti naredili bronhoskopije?" je vprašal mamo.
"Rekli ste, da ni potrebno, da je vse to iz dobe, ko je bila Katja novorojenček," je povedala mama.
Zdravnik je zamišljeno opazoval izvide ... slike ... in potem počasi rekel: "Naša napaka."
Potem je Katjo poslal na oddelek za odrasle, na Golnik, češ da imajo tam boljše aparature ...
"Kaj je rekla tista gospa na Bledu," je razmišljala mama. "Pazite njena pljuča! Ojej ..."
Deklico, zdaj že dekle, so na Golniku skrbno pregledali ...
Zdravnica, ki je sicer delala z odraslimi, je rekla, da že dolgo ni videla tako grdih pljuč. In Katja je morala začeti z dolgotrajnim jemanjem antibiotika, cel mesec. In ker je v pljučih vseeno ostajal gnoj, je sledila operacija. Desna bilobektomija - odstranitev dveh režnjev ...
"Pazite njena pljuča!" Tisto naročilo gospe z Bleda pa že vedno ostaja v maminem spominu. Bi lahko naredili več, kot so?
In v spominu še živi prizor, ko potujejo gospejine roke ob dekličinem telesu ...
Čudežne roke. Zdravilne roke ...

(Zgodba je resnična, gospa na Bledu je bila Terezija Kadunc. Napisala je knjigo Dar mojih rok. Prvi zapis te zgodbe je tukaj.)