Čipkasta zavesa

dan se poslovi
sonce se skotali
tja čez za hribe
počasi se nebo stemni

gledam tja čez za obzorje
kjer zadnja svetloba izginja
in slednjič izgine
okrog mene počasi
se zgrinja
teme spokojno morje

mila misel me prešine
misel na naju
ki naju nevidna vez objema
misel na naju
ki naju zdaj
bližina prežema

zvezda se utrne
na neskončnem milem nebu
on k meni se obrne
slutim njegove oči
čutim njegove dlani
najino okno pa nežno
čipkasta zavesa zagrne