Vera21. januar 20145674 branj

Cerkev ... in okostja otrok v podzemnih hodnikih

Večkrat sem že ujela novice o otroških okostjih, ki so jih kje našli, npr. spotoma, ko so kaj prekopavali. Tako na primer mi je trdila na mojem blogu

Večkrat sem že ujela novice o otroških okostjih, ki so jih kje našli, npr. spotoma, ko so kaj prekopavali.

Tako na primer mi je trdila na mojem blogu Od Srca do srca tudi ena komentatorka, da je bil njen oče, ki je zgodovinar, prisoten pri izkopavanjih med uršulinsko in frančiškansko cerkvijo, da je bil tam podzemni hodnik med obema cerkvama oz. samostanoma in da so v njem našli otroška okostja.

Seveda meni to ni šlo v glavo, prevečkrat sem se že srečala s potvorbami "resnic" in zato marsikakšnih novic ne morem kar sprejeti. Pa sem poizvedovala. Ko sem potem podala svoj odgovor, se komentatorka ni več oglasila ... najbrž ni imela več kaj reči. Ni nič več dokazovala, kako ima prav, pa četudi naj bi to dokazoval njen oče zgodovinar. (Mislim, da v resnici ne gre za zgodovinarja. To omenjam zato, ker vedno bolj dvomim v marsikakšno informacijo na spletu! Mnoge niso za to, da bi razjasnjevale, žal ...)

Na vsake toliko se spet pojavljajo te govorice o otroških okostjih.

In ravno te dni sem spet opazila to trditev.

Mene prizadene, ko vidim, da ljudje enostavno v jezi marsikaj napišejo. V jezi na Cerkev. Ali pa zato, da pač nekaj govorijo. Mnogokrat nič ne preverjajo, kar je sploh res.

"Govori se ..." Rumeni tisk. Rekla - kazala.

Kaže, da se sploh ne čutijo odgovorne za to, ali je tisto, kar govorijo, res ali ni. Recimo, da resnico delajo. Na novo. In potem temu verjamejo.

Torej: glede tega, da naj bi bil podzemni hodnik v Ljubljani med frančiškansko in uršulinsko cerkvijo, v katerem naj bi se potem srečevali menihi in nune itd. In to naj bi dokazovala okostja otrok, ki so jih našli na področju tam vmes - kaj je glede tega res?

Običajno so bila ob samostanih in cerkvah v preteklosti tudi pokopališča za znane in neznane umrle, tudi za mlade ljudi in otroke seveda. Včasih je umrlo veliko več otrok, kot jih umre danes, starost ob smrti je bila veliko nižja. Tako otroška okostja ne presenečajo.

Da so našli okostja ob samostanih, seveda ni nič posebnega.

Večkrat naletimo na okostja tudi ob samotnih cerkvah izven naselij, tja so pokopavali ljudi, ki so umrli zaradi kuge. Teh primerov je bilo pri nas kar veliko, zlasti tam, kjer je razsajala ta smrtonosna bolezen.

Včasih slišimo, kako so nune splavljale in pobijale otroke. Kdor zares pozna take primere, naj vendar pove glasno ime samostana, kraj, imena nun itd. in ne spet samo: slišal/a sem, govori se itd.

Govorjenje o neresničnih stvareh je obrekovanje, obrekovanje lahko prinese veliko hudega in ga je težko popraviti. Vsako dejanje ima svoje ime, kraj, čas….

Na področju med uršulinsko cerkvijo in "frančiškani" naj bi našli kosti.

Nič čudnega, tam, na tistem mestu, je bil vendar včasih kapucinski samostan z javnim pokopališčem, in tja so pokopavali tudi laike, seveda tudi otroke.

Kaj če bi govorili samo to, kar zares vemo?

Samo to, kar je potrebno?

In če bi upoštevali Sokratovo trojno cedilo - kriterij resnice, kriterij dobrega in kriterij koristi?

Je tisto res, je tisto dobro, bo to komu (bralcem, Sloveniji) koristilo?

P.S.: Skušala sem dobiti kaj virov, pa jih nimam. Oz. nimam linkov. Govorila sem o tem s človekom, ki veliko ve (res ve!), a ne želi biti imenovan. Ne vem, koliko ljudje, ki na veliko govorijo o drugih, razmišljajo, kaj delajo.

A tudi nobenega vira, ki bi dokazoval, da so nune res ubijale svoje otroke, nisem videla. Imena, kraj, samostan ...?

Galerija (2)

Ljudje med sebojBlagor ubogim v duhu

Ana Kos

Avtorica bloga Sol Zemlje

Cerkev ... in okostja otrok v podzemnih hodnikih

Galerija (2)

Sorodni zapisi

Sredi noči

Jezus je vstal - a še ni?

Mrhovinarji na kosovcu