Cel dan te že imam rad!

Mali teka po stanovanju in potem se stisne k meni in pravi: "Cel dan me že boli glava!"
"Ojoj, cel dan že," pravim. Pomislim, da smo popoldne nekaj ur preživeli v Cankarjevem domu na knjižnem sejmu, pa ni nič rekel, da ga boli glava. Mirno je prenesel, da ga je pobožal Nodi pa da ga je pobožal Franček pa da mu je en velik fantek v svetlomodri obleki (menda iz neke risanke) podaril svinčnik ...
Potipam čelo, toplo je, a ni vroče.
Ker je Mali spet bos, mu rečem: "Glava te boli, ker si že cel dan bos!"
Pa Mali reče: "Pa cel dan sem že lačen!"
"Aha, cel dan že nisi nič jedel!"
"In cel dan sem že žejen!"
"In cel dan imaš že spodnjice okrog obrnjene," ugotovim, ko ga gledam, ko se valja po stolu.
Mali se smeje: "Ja, imam lulčka zadaj!"
"Greva," pravim, "greva v kuhinjo, cel dan si že lačen."
A Mali leži na stolu. Kaj pa če ga nesem, pomislim. Vem, kako bo vesel! Sklonim se k njemu, da se me oklene okrog vratu in ga potem dvignem.
Tesno me objame okrog vratu in ko ga nesem proti kuhinji, mi reče: "Cel dan te že imam rad!"

In ker smo ravno na začetku adventa, pa tudi če ne bi bili pravzaprav, bi nam vsem zaželela to, da bi čutili v sebi, da smo cel dan ljubljeni, vsak dan ljubljeni.

Pa morda kdaj ne čutimo človeške ljubezni, ne čutimo ljubezni svojih bližnjih, a vendar je Nekdo, ki nas ima cel dan rad!

Pa ne le v svetlem delu dneva, temveč tudi v tatemnem delu! Takrat, ko se človek lahko čuti še bolj sam, še bolj nerazumljen ...

Odmeva mi pesem, ki jo poje naša mladina: Nismo sami ... Bog je z nami ...

(Zgodbica izpred nekaj let. Mali je danes že malo večji:-)