Če ne vem (da me vara), ne boli

Prijateljica mi je pisala: "... je bila sodelavka, ki je govorice, kako jo njen mož vara, "utemeljila" z: dokler ga nisem videla na lastne oči, lahko babe govorijo, kar hočejo; ker, kar ne vidim, ne vem, kar pa ne vem, pa ne boli.
no, meni se je takrat tako razmišljanje zdelo hudo smešno. ampak... ko pa sem potem sama spoznala pa tudi drugo plat ... pa sem videla, da res ni bolelo, dokler nisem (z)vedela ... "
Ampak jaz pa mislim, da boli tudi prej, samo prej človek ne ve, kaj ga boli, ne najde pravega vzroka, morda niti ne pravega mesta bolečine. Morda sluti, da nekaj je (v ozadju), a ne ve, kaj.
Mislim (prepričana sem), da bi naj bila mož in žena prava zaveznika, prijatelja, naj bi si bila resnično bližnja, ki si delita ne samo marsikatero uro, temveč si seveda delita in združujeta tudi mizo, posteljo in še kaj in naj bi se res podeljevala drug drugemu v iskrenem zaupanju.
Šele potem je njuna skupnost res globoko lepa skupnost. (V večini skupnosti ni tako, vsaj ne vsak dan.)
Taka skupnost je kraj, kjer se človek ne boji zaupati svojih razmišljanj, bolečin, strahov, pričakovanj, upov.
In če eden dela nekaj skrivaj, npr. da vara sozakonca, njuna resnična skupnost trpi, četudi varani zakonec tega (uradno) ne ve.
Skorajda ne morem verjeti, da v resnici nič ne ve, da ne sluti, da ne ve, da nekaj je (narobe) ... lahko pa, da ne ve, kaj je.
Lahko prvi skriva, laže (ni potrebno lagati z besedami, lahko samo z izmikanjem, prikrivanjem, kakšen more lagati celo ob gledanju v oči ...).
Lahko prvi misli, da drugega ni nič prizadel, nič prikrajšal, saj drugi sploh ne ve o njegovih skokih čez plot.
A to ni res.
Vse, kar (si) vzamemo (drugemu), vsaka laž, vsaka kraja prizadene tako lažnivca, tatu ... kot tudi druge, seveda najbolj drugega zakonca in za njim otroke ...
Varani morda res ne ve, morda ne povezuje pravilno občutkov, ki mogoče so ... toda to ne pomeni, da ni prizadet.
Je tako, kot bi nosil v sebi neko hudo bolezen, samo izbruhnila mogoče (še) ni. Virusi pa pronicajo vanj, bolne celice se množijo ...
Včasih je pravi oddih zvedeti za diagnozo, četudi je smrtna. Ko veš za sovražnika, se lažje boriš, kot ko je na videz (videti) vse v najlepšem redu.
Tisti, ki vara, zagotovo prizadene tudi sam sebe.
Mislim, da si nakoplje več težkega kot prijetnega. (Pa četudi imajo nekateri varajoči občutek, da delajo dobro delo, saj da osrečujejo nekoga tretjega ...)
Ali lahko človek, ki laže, verjame? Sebi? Drugim? Ali lažnivec lahko prostodušno zaupa? Ali se varajoči človek lahko spoštuje?

V svojem življenju sem se srečala že z marsikatero zelo težko stvarjo. Tudi s tako težko, ko človek misli, da ne more več naprej. In tudi jaz sem večkrat mislila, da ni nobene poti, da nimam kam iti, sploh pa, da nimam več moči za noben nov korak.
In zelo težko je bilo, kadar sem vedela, da nekaj je, nisem pa vedela, kaj. Če/ko bom npr. zbolela, bom želela vedeti, kaj je, kako je, kakšna prihodnost me čaka ... Ne bi si želela prikrivanja, olepševanja ...
In po moje nikoli ne drži, da je bolje prikrivati resnico ... Vsaj (svojim) bližnjim ne ...
Prikrivanje uničuje zaupanje, ruši odnose.
Jasno pa je, da ni vseeno, na kakšen način je nekomu posredovana resnica.

In če varajoči sklene prekiniti skrivno zvezo in ohraniti zakon? Ali je bolje za prevaranega, da ne ve, da je "nekaj" bilo oz. kaj je bilo?
Jaz mislim, da ima prevarani pravico vedeti. Pravico ima, da je prizadet, žalosten, žalujoč, da čuti, kot čuti ... In da je potem odločitev čista. Kakršna koli že je.
Da je vse skupaj potem na jasnih temeljih - oz. brez njih, če je bilo preveč uničenega ... a ne v zraku, misleč, da so spodaj temelji.
Kaj in koliko povedati? Po moje vse, kar je bistveno (seveda je to v očeh posameznikov nekaj relativnega, mogoče bi moral biti merodajen pogled para, obeh "partnerjev"). Da je potem med njima čisto. (Da vesta, od kod izhajata. Res pa ni naenkrat vse urejeno.) Človek pač vedno odgovarja za vsa svoja dejanja. Jih popravi, kolikor more. Če mu je kaj do tega.
V zadnjih letih sem se precej soočala z raznimi zgodbami iz življenja. Nekatere so me zelo bolele, zelo prizadele in nekatere me še bolijo.
Skušala sem stati ob strani bližnjim ljudem. Skušala sem biti na razpolago obema stranema (kjer sem bila v stiku z obema), slišati, razumeti obe plati. Ne soditi.
Vendar, naj je bilo karkoli v zvezi, nihče nima pravice lagati, prikrivati ... Če ne misli resno s svojim sozakoncem, partnerjem, naj mu to pošteno pove. Če pa misli resno, naj ne dela ničesar, kar prvotno zvezo uničuje.
Nekaj utrinkov iz zgodb:
- Žena po drugem porodu dobi velik odpor do spolnosti. Ne najdejo nobenega fizičnega in drugačnega vzroka, nakar odkrije star že pokopan spomin na to, kako jo je nekoč zdavnaj prej (pred možem) nekaj prizadelo prav na tem področju (zalotila policija pri tem "početju"). (Iz knjige dr. Pavaa Brajše)
- Čutila je, da je nekaj narobe. Skrbelo jo je zanj, saj je čutila, da nekaj je. A niti pomislila ni v pravo smer, saj bi bilo to globoko proti vsem pričakovanjem, ki sta jih skupaj gojila. Zvedela je šele, ko je postavila natančno pravo vprašanje.
- Prepričan je bil, da ona (žena) dobi, kar in kolikor potrebuje. Svoje "izhode" je njej zamolčal. In jih utemeljeval tudi s tem, da je ona itak hladna in da si spolnosti ne želi in ne potrebuje. Morda je pa ona slutila, kaj se dogaja in ni mogla biti zaupna in se ni čutila varno ...?

Sozakoncu, človeku, ki naj bi bil najbližji človek, zaupati (v pomenu povedati, kar nekdo dela ... upati zaupati), je vendar med najbolj osnovnimi človeškimi dejanji.
Če mu varajoči ne pove, varanega ponižuje - in ne varuje pred hudim (kot nekateri mislijo). Vsekakor se jaz ne strinjam z mislijo v naslovu.
Prevara (vsaka) vedno boli. Tudi, ko jo (pre)varani mogoče le rahlo sluti. Pravico ima do resnice. In sploh do nevaranja.
Mislim, da v globok obojestranski odnos s sočlovekom more samo odkrit človek.

...

Kaj je to - zvestoba?
Hormon kot pomočnik zvestobe