Brezpogojno odpuščanje? Ljubezen tolerira krivice?

Včasih se ob kakšnih temah odvijejo zanimiva razmišljanja in celo pogovori. Tako tudi ob zgodbi o človeku, ki ni hotel odpustiti ... Utrinki misli ob tej svetopisemski priliki. Morda so še komu zanimive, da razmišlja o(b) njih.

Takole pravi zgodba:

Kralj terja, da mu služabnik vrne svoj dolg do njega: deset tisoč talentov. Ko dolžnik ponižno prosi, da se ga gospodar usmili in mu prizanese, revež dobi "odpuščanje" dolga, dolg mu je izbrisan. Toda tale bivši dolžnik se takoj zatem spravi na nekoga, ki je pa njemu dolžan sto denarijev. Zahteva, da mu vrne denar, sicer ...
Ko gospodar to zve, se razjezi in pokliče svojega služabnika k sebi: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga.
Jezusov zaključek je oster:
Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.

Človeška razmišljanja ob tem:
- Kralj iz te zgodbe je nenačelen impulzivec: ne moreš nekomu nečesa odpustiti, potem pa se premisliti in 'ga izročiti mučiteljem' ...
- Vsake toliko časa me preseneča hudobija v Svetem pismu, knjigi krščanstva, ki ima za glavno zapoved ljubezen.

Oja, sem razmišljala tudi sama ob tem, ob mislih drugih.
Najprej to, da če nekomu odpustimo, mu pač odpustimo. Ali le pogojno odpustimo? Morda bi morali vnaprej reči: Odpuščam ti, a samo ČE ...!
Ali pa ni nobenega ČE, če smo res odpustili ...?
Če jaz odpustim strašno krivico, ki se mi je zgodila, ali potem s tem dam "krivičnežu" pravico, da mi jo ponovno naredi? Ali se mečem pod njegove noge, ker sem sploh odpustila?
Kaj bi moral narediti kralj, ker/če je ljubil? Bi moral reči krivičnežu: Odpustil sem ti, zdaj pa nimam več oblasti nad teboj, ne smem ti nič več reči ... Bi moral to reči?
Ali se je "zaklal", ker je prelahkotno in brezpogojno odpustil? (Pa saj ni, kot pravi "prilika". Ko je videl neodgovornega in hudobnega služabnika, ki ni imel usmiljenja z ubogim dolžnikom, je vzel pravico spet v svoje roke.)
Ali ni včasih največja ljubezen prav ta, da pač ne dovolimo več delati nekomu tega, kar počne? Ali ni včasih ljubezen koga brcniti v tazadnjo, če se on obnaša objestno in popolnoma neodgovorno?

Razmišljanje me je zaneslo k naši državi, k vodenju naše države, med tiste ljudi, ki se okoriščajo s spretnostjo in sprenevedanjem, ki goljufajo, ki lažejo, da več dobijo, ki ne glede na trupla, po katerih hodijo, grejo v svojo smer bogatenja in zadovoljevanja svojih strasti.
V naši državi so krivični služabniki, ki prosijo ali zahtevajo odpuščanje svojih dolgov - in jih dobijo - in je mnogo ubogih služabnikov, ki imajo majhen dolg, toda jih stiskajo za vrat tisti krivičneži, katerim je pa bilo vse oproščeno ...

No, jaz bi raje tistega kralja, ki bi vse poštimal, ki bi se boril in žrtvoval za pravico, kot pa naše voditelje, ki so pripeljali do obstoječega stanja v naši državi, kjer veliki človek lahko legalno krade in utajuje svoj dobiček, mali človek je pa davljen za vsako drobnarijo, ki je morda ne more plačati.

Kako je že enkrat rekel moj Mali? Takole: "A veš, mama. Predstavljaj si dve družini. Ena ima vsega samo 5 centov. Druga ima pa 8.000 €. Pa če ti prva da 5 centov, druga pa 500 €, ti pravzaprav da več tista družina, ki je dala 5 centov ... Ker so dali vse!" (Mali in "vdovina novčiča")
Tukaj je sicer govora o prostovoljnem dajanju in ne o davljenju, če ne daš ali ne moreš dati ...

Dodajam Tetkin prispevek: Brezpogojno.