Brez elektrike
Delala sem z nekim strojem in potem mi je "vrglo ven" elektriko.
Delala sem z nekim strojem in potem mi je "vrglo ven" elektriko.
Kaj je narobe?
Šla sem preverit varovalke, a kaj, ko so pod ključem.
Preiskala in pretipala sem vse možnosti, vključila, izključila, toda nič.
Ker je tedaj deževalo, je bila naslednja misel, da je morda v vsej vasi zmanjkalo elektrike. Preverila sem pri sosedu, če jo oni imajo. Ah ja, pri njih je svetila luč.
Potem misel, da vprašam svojega moža, če morda imamo ključek od omarice z varovalkami.
Toda telefon ni delal - ker ni bilo elektrike.
Vzela sem mobitel, toda baterija je bila skoraj prazna in ko sem začela klicati, se je izpraznila do konca. Polniti je nisem mogla, ker ni bilo elektrike.
Ponovno sem pregledala vse točke, kjer pride elektrika v hišo, pogruntala pa nisem nič.
Prišel je sosed in s faznpriferjem poskusil, če je kje elektrika - a lučka ni zagorela.
Bi počakala? Kasneje, proti večeru bo prišel mož, on bo mogoče vendar vedel, kaj lahko naredimo.
Od nujnih stvari tedaj nista delala hladilnik in pralni stroj in ja, računalnik tudi ne in z njim telefon, in seveda tudi mobitela nisem mogla napolniti.
Morda bo moj mož zadevo znal rešiti ... a kaj, če je ne bo? Drugi dan je praznik, le kako bom dobila koga od "elektro"?
No, slednjič sem šla prosit sosedo, če lahko ona pokliče električarja.
In prijazna soseda je to rada storila. Ker je bil električar prav tisti čas zelo blizu, je spotoma "skočil" še k nam in mi pokazal, na kateri "knof" lahko sama pritisnem kljub zaklenjeni omarici in rešim tovrstne probleme.
Tako je bil problem rešen, pralni stroj je začel spet delati, hladilnik tudi, telefon tudi ... In mobitel sem dala v polnilec.
Oja, in jaz sem se oddahnila. Pa kako oddahnila!
Ja, kar čutila sem težo, ki je padla z ramen.
Kako je danes živeti brez elektrike?
Če je človek sploh nima, je na to navajen.
Najhuje je naenkrat obstati brez.
Res je, da bi brez pralnega stroja težko živela. Brez marsičesa bi pa šlo.
Oja, zelo zelo sem čutila hvaležnost, ker se je elektrika vrnila v hišo.
Potem sem se spomnila na nek tabor, kamor je šel razred enega mojih otrok. Bil je tabor s približno takim imenom: preživetje v naravi. Super! Mene take stvari vedno zelo navdušijo.
Ampak - potem sem zvedela, da so imeli en večer - otroci v kakšnem 3. ali 4. razredu - disko, ja, šli so v disko.
Meni ni hotelo iti v glavo, zakaj v disko. Učiteljici sem predlagala, da bi v okviru tega tabora vendar lahko imeli večer brez elektrike (če gre za preživetje v naravi), večer ob svečah, morda pohod pod zvezde ... In še kaj bi se našlo.
Res, zelo škoda se mi je zdelo, da niso vsega spravili v okvir čim bolj preprostega življenja.
Presenetilo me je, ker so starši, ki so se v šoli oglasili, rekli, da jaz nimam pojma o vzgoji in da naj bom srečna, ker gre moj otrok prvič v disko s svojo učiteljico. No, na cesti kasneje so pa kakšni starši rekli, da se strinjajo z menoj.
No, videlo se je, kdo je avtoriteta, in avtoriteti se ni za zameriti.
No, kljub temu, da so te stvari že nekoliko oddaljene (prav zato tudi upam to napisati kot primer), mi je še vedno žal, kadar šola ne nudi otrokom popreprostenja.
Mislim, da to - preprostosti - vsi zelo potrebujemo.
Kaj je narobe?
Šla sem preverit varovalke, a kaj, ko so pod ključem.
Preiskala in pretipala sem vse možnosti, vključila, izključila, toda nič.
Ker je tedaj deževalo, je bila naslednja misel, da je morda v vsej vasi zmanjkalo elektrike. Preverila sem pri sosedu, če jo oni imajo. Ah ja, pri njih je svetila luč.
Potem misel, da vprašam svojega moža, če morda imamo ključek od omarice z varovalkami.
Toda telefon ni delal - ker ni bilo elektrike.
Vzela sem mobitel, toda baterija je bila skoraj prazna in ko sem začela klicati, se je izpraznila do konca. Polniti je nisem mogla, ker ni bilo elektrike.
Ponovno sem pregledala vse točke, kjer pride elektrika v hišo, pogruntala pa nisem nič.
Prišel je sosed in s faznpriferjem poskusil, če je kje elektrika - a lučka ni zagorela.
Bi počakala? Kasneje, proti večeru bo prišel mož, on bo mogoče vendar vedel, kaj lahko naredimo.
Od nujnih stvari tedaj nista delala hladilnik in pralni stroj in ja, računalnik tudi ne in z njim telefon, in seveda tudi mobitela nisem mogla napolniti.
Morda bo moj mož zadevo znal rešiti ... a kaj, če je ne bo? Drugi dan je praznik, le kako bom dobila koga od "elektro"?
No, slednjič sem šla prosit sosedo, če lahko ona pokliče električarja.
In prijazna soseda je to rada storila. Ker je bil električar prav tisti čas zelo blizu, je spotoma "skočil" še k nam in mi pokazal, na kateri "knof" lahko sama pritisnem kljub zaklenjeni omarici in rešim tovrstne probleme.
Tako je bil problem rešen, pralni stroj je začel spet delati, hladilnik tudi, telefon tudi ... In mobitel sem dala v polnilec.
Oja, in jaz sem se oddahnila. Pa kako oddahnila!
Ja, kar čutila sem težo, ki je padla z ramen.
Kako je danes živeti brez elektrike?
Če je človek sploh nima, je na to navajen.
Najhuje je naenkrat obstati brez.
Res je, da bi brez pralnega stroja težko živela. Brez marsičesa bi pa šlo.
Oja, zelo zelo sem čutila hvaležnost, ker se je elektrika vrnila v hišo.
Potem sem se spomnila na nek tabor, kamor je šel razred enega mojih otrok. Bil je tabor s približno takim imenom: preživetje v naravi. Super! Mene take stvari vedno zelo navdušijo.
Ampak - potem sem zvedela, da so imeli en večer - otroci v kakšnem 3. ali 4. razredu - disko, ja, šli so v disko.
Meni ni hotelo iti v glavo, zakaj v disko. Učiteljici sem predlagala, da bi v okviru tega tabora vendar lahko imeli večer brez elektrike (če gre za preživetje v naravi), večer ob svečah, morda pohod pod zvezde ... In še kaj bi se našlo.
Res, zelo škoda se mi je zdelo, da niso vsega spravili v okvir čim bolj preprostega življenja.
Presenetilo me je, ker so starši, ki so se v šoli oglasili, rekli, da jaz nimam pojma o vzgoji in da naj bom srečna, ker gre moj otrok prvič v disko s svojo učiteljico. No, na cesti kasneje so pa kakšni starši rekli, da se strinjajo z menoj.
No, videlo se je, kdo je avtoriteta, in avtoriteti se ni za zameriti.
No, kljub temu, da so te stvari že nekoliko oddaljene (prav zato tudi upam to napisati kot primer), mi je še vedno žal, kadar šola ne nudi otrokom popreprostenja.
Mislim, da to - preprostosti - vsi zelo potrebujemo.
Galerija (2)
Ščepec soliKepa soliMati Zemlja
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
