Breme edincev

"Mama hoče to ... Sprašuje me, vse hoče vedeti, sledi mi na računalniku ..." Tako približno mi je potožila ena deklica. No, ne ravno punčka, je že dekle.
Pa sem enkrat potipala, zakaj imajo samo njo. Zazdelo se mi je, da bo to dekle težko odšlo od doma, saj bo mama stalno ob njej. Če ne fizično, pa drugače. Zdelo se mi je, da ta mama prav duši svojo hčerko ...

In hkrati nosim v sebi zgodbo, ki mi jo je zaupala gospa, ki ima že zelo staro svojo mamo.
"Ko sem imela kakšnega fanta, mami ni bilo nič všeč. Vsakega je skritizirala. Nisem ga potem upala imeti ... Vedno sem skrbela za mamo. Kaj imam od življenja?"
Pomislila sem, da je mama delala za hčerko morda tam do njenega 20. leta, potem je pa hči bila že popolnoma samostojna ... a zdaj hči skrbi za mamo že 30 let. Niti družine ni upala imeti.
Kar mi je res nerazumljivo, tako z maminega stališča, da otroku brani imeti družino (saj je družina ponavadi nekaj najlepšega in je prihodnost!) kot tudi s stališča hčere, da kljub odraslosti in popolni siceršnji samostojnosti ni mogla mame zapustiti.
Pa ko je naravno, da starši skrbijo za otroke, dokler ne odrastejo, potem se pa oni umaknejo ... A ni tako?

Nehote sem začela razmišljati o skrbi za starše. Morda se kateri otroci s tem ne obremenjujejo, morda tudi starši ne. Se prepustijo življenju in temu, kar sproti spoznavajo.
Kakšni otroci tudi čisto odrinejo misel, da imajo morda kakšno dolžnost. Vendar je po moje veliko otrok, ki jim ni vseeno za starše, kako jim gre. Pri enih gre za naravno skrb, tisto iz ljubezni.

In če je otrok več, se more skrb porazdeliti med otroke (vsaj more se, čeprav v resnici ni vedno tako), tako je vsak od otrok kdaj "prost", prost od konkretne skrbi in morda lahko kam gre, ne da bi mislil stalno, kaj pa če bo s starši kaj narobe ...
V večjih družinah je vsega veliko, veselja, sreče, skrbi, bolečin ... a v majhnih? Ja, tam pa tudi ... Le to, da je na stara leta staršev en sam otrok, ki morda čuti dolžnost do staršev in skrb zanje.
Ne vem, kako bom videla sama skrb zame - ko in če bom dočakala starost - želim si, da ne bi bila breme.
Breme je lahko nekaj naravnega ... kar starost in bolezen npr. prineseta - in to se potem tako tudi more sprejeti, lahko pa je tisto dušeče, ko nekdo zahteva zase več, kot mu drugi morejo dati, ali pa si bližnji sami naložijo preveč - ker ne delajo iz sebe - in včasih celo proti želji starega človeka.