Bravo, očka!

V trgovini opazim mladega očka, ki ima v kengurujčku dojenčka. Tako lepo se mi zdi in hkrati ne ravno pogosto, da nosi s seboj tako majhnega otroka očka, da kar postojim in ... pustim si čutiti veselje od prizoru.

Prodajalka ogovori tega mladega človeka, če ga kaj boli hrbet, ko nosi tako otroka.

Očka razloži, da se je že navadil in da nikoli ni prehudo.

Ko prodajalka vidi, da poslušam, pravi: "Saj vi imate tudi dosti takihle izkušenj, kajne, gospa!"

"Seveda, ob kengurujčku se posebej spomnim, kako sem včasih natovorila svoji dvojčici, vsako v svoj kenguru, je bilo kar težko naložiti ... In ko sta bili malo večji, v nahrbtnika, eno spredaj, drugo zadaj ..."

Prodajalka povpraša, koliko otrok že imam.

Povem.

Mladi oče izreče nekaj zelo naklonjenih besed.

Potem ponosno reče: "Jaz imam dva!"

"O lepo! Koliko je pa starejši star?" vprašam.

"Tale je starejši!" se nasmehne. "Drugi se še ni rodil! Se bo čez dva meseca."

"O kako lepo! Všeč mi je, da tako rečete! Ne bodoči očka pa bodoča mamica. Človek je očka in mama že takoj ... le skrbi ne za otroka na enak način kot kasneje ..."

"Seveda! Človek je človek od spočetja dalje ... nič ni samo eno tkivo!" pravi mladi človek.

"Seveda! Človek je človek od začetka!" se strinjamo vsi.