Božična zgodba

Zvečer so pogasnile luči v stanovanju, le po starodavnem običaju je gorela luč v kuhinji, da če bo mogoče prav tam Sveta Družina iskala prenočišče, da bo vedela, kje lahko potrka.

In ob jaslicah je bila blaga svetloba, ki se je širila od lučk in nežno osvetljevala malo Dete v hlevčku.
Vsi so že odšli spat, le Slavica je še posedela v miru in tišini. Spokojna hvaležnost jo je objemala, misli pa so potovale po preteklem letu.
Kako drugačen je bil lanski božič! Prinesel je neznanke, take, ki jih nikoli ne bi pričakovala v svoji družini.
A vprašanja se niso zastavljala samo njej. Pred velikim izzivom je bila tudi hčerka. Pravzaprav je hčerka že šla svojo pot, že je živela svojo odločitev, a glasno je še ni povedala.
Slavica je še vedno jasno čutila trenutek, ko je spet pomislila: "Pa ja ni Kristina noseča? Pa saj ne more biti. Fanta sicer ima, to ja, toda ... saj vendar hodi še v srednjo šolo! Saj vendar še ni niti polnoletna!" Kadar je doslej potipala v to smer, se je hči izmuznila s približno nikalnim odgovorom.
Slavica se je oddahnila, a vendar se je spet postavilo vprašanje: "Pa ne da ...?"
In na lanski božič se ji je spet postavilo isto vprašanje, saj se je hčerkin trebušček zdel malo preokrogel.
"Si noseča?" Kristina je bolj kot ne zanikala.
"Kdaj si imela zadnjo menstruacijo?"
"Že dolgo."
"Pa si noseča?" je Slavica zavrtala.
"Ja."
Slavici se je zvrtelo v glavi. Noseča! Moja hči! Kaj pa njena prihodnost? Šola? Kariera? No, saj nikoli ni mislila, da mora biti hčerina prihodnost ne vem kakšna kariera, doktorat, potovanja v tujino ... Vendar ... Ali ni tole malo prezgodaj? Krepko prezgodaj!
A vendar Kristina je moja hčerka! Tesno sta se objeli.
Slavici so se odvrteli zadnji meseci. Dobro se je spominjala, da je bilo hčerki nekajkrat slabo, pa jo je poslala k zdravnici, da ji preverijo, če ni slabokrvna.
Domov je prišla ... kako že ... mirna? Ja, tako se ji je zdelo.
Potem je šlo življenje naprej ... vsak mamin namig, ko je mama opažala, da hči ni več tako suha, je Kristina ovrgla kot "tako pač je"!
Oja, in tako je na lanski božič, ko je končno hči povedala, da je noseča, mama zvedela, da je Kristina šla takrat k zdravnici, da so laboratorijske preiskave pokazale tudi, da je noseča, Kristine niso v zdravstvenem domu nič vprašali, kaj misli sedaj ... v roke so ji dali različne napotnice in ji povedali, kam naj gre ...
Kako se je počutila tedaj Kristina? Je bila zelo sama?
Vzela je papirje, ki so ji jih ponudili, a ko je šla mimo koša, jih je vrgla v koš.
Dete, ki je začelo rasti v njej, je bilo njeno, bilo je sad ljubezni z Rokom. Ne bo ga zavrgla. Zdelo se ji je, da ji je dete dano.
Povedala je Roku, kako je z njo. Oba sta obstala, zdaj sta jasno vedela, da se vse to dogaja zares, da ni le rahla misel. Prej le ni bilo še čisto gotovo. Prej sta le slutila.
Kaj zdaj?
Povedati doma? Vsak svojim staršem?
Nista zmogla. Ostala sta skupaj, skupaj nosila svoje dete. Rok je prihajal k svoji deklici kot prej. Kadar je mogel.
Kristina je večkrat pomislila, kaj vse so se doma pogovarjali na zelo odprt način, vendar tega o svoji nosečnosti kar ni mogla povedati. "Bom jutri ... bom za vikend, ko bo bolj mir ... bom za praznike ..." Tako se je dan, ko bo povedala, odmikal ... Dete pa je raslo ...
In tako je prišel lanski božič. Skupaj so bili, vsa družina ... in po kosilu sta s hčerko skupaj pospravili v kuhinji. In tedaj je mama spet postavila tisto vprašanje. Pravo vprašanje in pravi čas.
Slavica je pred enim letom potem ponoči sedela ob jaslicah. Prav tako kot danes. Nemirno je bilo njeno srce. Tisoč zakajev, tisoč kaj in kako zdaj ... A dete prihaja.
Pogled ji je obstal na Mariji. Marija je sprejela sporočilo, ki ga ji je prinesel angel, sporočilo, da bo postala mati Božjega otroka. Če bo sprejela. Ni je prisilil. Bila je izbrana. Gotovo je Marija dobro vedela, kaj jo lahko čaka ... ni bila še poročena, v njenih krajih v tistih časih so veljali zelo hudi zakoni: neporočeno nosečnico so smeli kamenjati. Do smrti. Marija je gotovo to dobro vedela. A vendar je sprejela vabilo, da postane mati - vabilo od samega Boga.
In je rekla: Da!
Morda je rekla tudi rahlo v strahu, vendar tudi v zaupanju, da Bog vse ve in da bo poskrbel zanjo, da bo vse v redu.
Kako bi Jožef razumel, kaj se je zgodilo z njegovim dekletom? Kako je lahko kar noseča, od kod? Ona, njegovo dekle!
Po trdih in neizprosnih zakonih tistega časa bi imel Jožef vso pravico Marijo prepustiti kamenjanju.
A vendar - bil je pošten človek, bil je dober človek - in Marijo je vendar imel rad!
Mučil se je, kaj naj naredi. Marija se mu je smilila, toda poročiti se sedaj vendar ne more z njo!
A potem je zaslišal Božji glas: "Ne boj se, Jožef! Vzemi Marijo za svojo ženo, kajti dete, ki ga pričakuje, je sveto!"
Jožefu se je odvalil kamen od srca. Poročil se je z Marijo, z njo je ljubeče - kot pravi oče - sprejel tudi njenega otroka, čeprav ni bil spočet od njega. Tako je pravzaprav otrok postal njegov otrok!
Slavica je jasno zaslišala v svojem srcu glas: "Ne bojte se! Vse bo v redu!"
Polna zaupanja je še posedela ob jaslicah ...
In bilo je vse v redu.
Čez nekaj mesecev se je rodil srčkan zdrav dojenček. Vsi so bili srečni.
Mnogo ljudi je mlada starša sprejelo z vsem spoštovanjem, marsikdo je imel neprijazne pripombe, toda vsa družina je vedela, da se jim je zgodilo nekaj zelo lepega. Po nekaj tednih se je mlada mamica vrnila v šolo in uspešno dokončala svoj letnik. Kako je žarela od veselja! Sreča ji je sijala iz oči, ko je povedala: "Nekaterim mojim sošolcem žal ni uspelo narediti letnika. Jaz pa imam končan letnik in še otročka!"
Ja, razmišlja Slavica na letošnji božič, kolikokrat ljudje mislimo po svoje, kaj in kako mora biti. Kako natančno načrtujemo, kdaj se mora kaj zgoditi ... In smo jezni, užaljeni, prizadeti, če ni po naših načrtih. A včasih je najlepše enostavno sprejeti, kar se nam podarja!

Copyright © 2010 Odsrcadosrca