Božič v septembru
Nisem "filmomanka", so pa nekateri filmi, ki mi ostajajo trajno v spominu.
Nisem "filmomanka", so pa nekateri filmi, ki mi ostajajo trajno v spominu.
Eden od teh je film z naslovom Zadnje najboljše leto.
Filmska zgodba govori o poslovni ženski, ki zboli za rakom in tedaj, ko je zaradi bolezni v hudi preizkušnji, ugotovi, da pravzaprav nima nobenega pravega prijatelja, nikogar svojega.
Kasneje pride v stik z ljudmi, ki spremljajo težko bolne in umirajoče (od kar sem gledala film, je že tako dolgo, da sploh ne vem, če je šlo za sam hospic, vsekakor je pa šlo za hospicarski pristop).
Ena ženska je to bolno gospo vzela k sebi na svoj dom in potem poskrbela zanjo v vseh pogledih.
Bolna gospa, ki je bila leta in leta samo ženska s kariero, ki je vsa svoja občutja že zdavnaj zaprla pod trdo skorjo, se je zdaj postopoma odprla.
In potem je zaupala, da ima sedaj že odraslega sina, ki ga je kot zelo mlado dekle takoj po rojstvu dala v posvojitev. Zdaj je z veliko težavo je našla sled za njim.
No, in tako je morda prvič v življenju - ali vsaj v odrasli dobi - res zaživela - kljub smrtni diagnozi, kljub slabšanju bolezni je čutila, da je to zadnje leto njenega življenja najboljše leto v življenju!
Imela pa je eno veliko željo! Silno si je želela dočakati še en božič. Ja, še en božič!
A njena bolezen je tako hitro napredovala, da ni bilo veliko upanja, da dočaka božič.
In tedaj je bil november.
Njeni prijatelji so sklenili, da bodo "prestavili koledar", tako da bo božič prej.
In tako so organizirali vse, kar je bilo v tistih krajih potrebno za praznovanje božiča.
Bolnica je bila vsa prosojna med svojimi prijatelji, ki so bili z njo v njenem odhajanju.
Prosojna, a mirna in zadovoljna.
Idilična zgodba?
Morda.
A take idilične zgodbe se vsaj kdaj zares zgodijo.
Težke - kot je težko ob smrti - a vendar presunljivo lepe.
Tako sem bila letos septembra v neki sobi, kjer je na postelji ležala pokojna. Njen obraz je bil bel, tako bel. In roke tudi presenetljivo bele.
Ob njej so bile jaslice in v ozadju je stala okrašena smrečica.
Postavila sem svetega Jožefa, ki je bil padel na nos.
Postala sem ob postelji, presunjena ob odhodu te ženske, ki mi je še pred kratkim rekla, da bi rada še kaj doživela, saj še ni sto let stara. Ko so prišle bolnikom zapet svoje pesmi ljudske pevke, jih je tako zavzeto poslušala.
Eden od teh je film z naslovom Zadnje najboljše leto.
Filmska zgodba govori o poslovni ženski, ki zboli za rakom in tedaj, ko je zaradi bolezni v hudi preizkušnji, ugotovi, da pravzaprav nima nobenega pravega prijatelja, nikogar svojega.
Kasneje pride v stik z ljudmi, ki spremljajo težko bolne in umirajoče (od kar sem gledala film, je že tako dolgo, da sploh ne vem, če je šlo za sam hospic, vsekakor je pa šlo za hospicarski pristop).
Ena ženska je to bolno gospo vzela k sebi na svoj dom in potem poskrbela zanjo v vseh pogledih.
Bolna gospa, ki je bila leta in leta samo ženska s kariero, ki je vsa svoja občutja že zdavnaj zaprla pod trdo skorjo, se je zdaj postopoma odprla.
In potem je zaupala, da ima sedaj že odraslega sina, ki ga je kot zelo mlado dekle takoj po rojstvu dala v posvojitev. Zdaj je z veliko težavo je našla sled za njim.
No, in tako je morda prvič v življenju - ali vsaj v odrasli dobi - res zaživela - kljub smrtni diagnozi, kljub slabšanju bolezni je čutila, da je to zadnje leto njenega življenja najboljše leto v življenju!
Imela pa je eno veliko željo! Silno si je želela dočakati še en božič. Ja, še en božič!
A njena bolezen je tako hitro napredovala, da ni bilo veliko upanja, da dočaka božič.
In tedaj je bil november.
Njeni prijatelji so sklenili, da bodo "prestavili koledar", tako da bo božič prej.
In tako so organizirali vse, kar je bilo v tistih krajih potrebno za praznovanje božiča.
Bolnica je bila vsa prosojna med svojimi prijatelji, ki so bili z njo v njenem odhajanju.
Prosojna, a mirna in zadovoljna.
Idilična zgodba?
Morda.
A take idilične zgodbe se vsaj kdaj zares zgodijo.
Težke - kot je težko ob smrti - a vendar presunljivo lepe.
Tako sem bila letos septembra v neki sobi, kjer je na postelji ležala pokojna. Njen obraz je bil bel, tako bel. In roke tudi presenetljivo bele.
Ob njej so bile jaslice in v ozadju je stala okrašena smrečica.
Postavila sem svetega Jožefa, ki je bil padel na nos.
Postala sem ob postelji, presunjena ob odhodu te ženske, ki mi je še pred kratkim rekla, da bi rada še kaj doživela, saj še ni sto let stara. Ko so prišle bolnikom zapet svoje pesmi ljudske pevke, jih je tako zavzeto poslušala.
Oja, kar precej za menoj se je rodila.
Hvaležna sem, da je ljudem ob sebi izrazila svojo željo po božiču in da je tako lahko doživela še svoj zadnji božič, prisluhnila še zadnji mili melodiji pesmi Sveta noč, čeprav nekaj mesecev prej, kot je v navadnem koledarju.
Verjamem, da je bil ta njen božič zanjo in njene bližnje in druge ljudi okrog nje res posebno doživetje.
Verjamem, da je odšla "drugam" v miru srca.
Hvaležna sem, da je ljudem ob sebi izrazila svojo željo po božiču in da je tako lahko doživela še svoj zadnji božič, prisluhnila še zadnji mili melodiji pesmi Sveta noč, čeprav nekaj mesecev prej, kot je v navadnem koledarju.
Verjamem, da je bil ta njen božič zanjo in njene bližnje in druge ljudi okrog nje res posebno doživetje.
Verjamem, da je odšla "drugam" v miru srca.
Galerija (1)
Srčne zgodbe
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
