Božič v bolnišnici

Zdravnica je pozorno poslušala dojenčkova pljuča in srček. In poslušala in še poslušala. Moj dva meseca in pol star dojenček je težko dihal.
"Morala bosta v bolnišnico!" se je zazrla vame.
"V bolnišnico? Ojeeej." Solze so mi privrele v oči.
"Ja, ne bo šlo drugače. Bronhiolitis je tole. Dojenček mora dobivati inhalacije, mora biti v bolnišnici. Saj ne bo za dolgo, samo za nekaj dni."
Ne za dolgo? Samo za nekaj dni?
Zdravnica je brala moje tihe misli. "Oja, vem, gospa, božič bo, a ne gre drugače."
No, in potem sva bila z dojenčkom sprejeta na pediatrijo. V tisto lepo hišo ob Ljubljanici, ki je poleti imela bršljinke na oknih. V sobi je bil še en dojenček z bolnimi pljuči in z njim je bila njegova mama.
Obe mami sva dojili, zato sva imeli pravico biti sprejeti s svojima otrokoma. Toda oddelek teh mam je bil poln. Ni bilo nobene postelje. Sodobna božična zgodba. Kaj ni pred dva tisoč leti neka nosečnica ostala brez prenočišča, brez postelje?
"Meni je čisto vseeno, če imate zame posteljo ali ne," sem rekla, "jaz bom tukaj, še raje sem kar v sobi kot pa nekje drugje na nekem oddelku za mame."
Sestra je debelo gledala.
"Od doma si bom prinesla armafleks in kakšno deko in povšter. Pa bo!"
In res. Obe mami sva bili ure in ure z najinima malima fantkoma. Vsake 4 ure sva dajali fantkoma inhalacije, tudi ponoči. Zvečer sva si pripravili "postelji". Soseda je spala v ležalniku. Jaz na tleh. Čisto posebna noč v bolniški sobi na tleh!
In ko sta prišla na obisk najina moža, sva pohiteli domov pozdravit domače in pod tuš - ja, v bolnišnici tuša za mame, ki smo bile po sobah z bolnimi otroki in nismo bile sprejete, ni bilo ... Tudi stranišča ni bilo za mame; le tisto pri samem vhodu v bolnišnico je bilo, uporabljali so ga vseh vrst ljudje.
Soseda se je odpeljala z avtom, ker je imela malo dlje, jaz sem uživala peš, pol ure v eno smer je ravno za dober sprehod. Sprehod in pozdrav otrokom. Imeti doma 8 otrok in biti v bolnišnici ni ravno prijetno. In nekako nebožično ...
Toda drugače ni šlo ...
Nikoli ne pozabim božičnega jutra. V sobo je vstopila gospa, ki si je prizadevala za gradnjo nove pediatrične bolnišnice. Poznali sva se, ker sem svoj čas pisala članke za revijo Otrok in družina.
Vsem bolnim otrokom je prinesla za božič knjige! Tako je tudi moj dojenček dobil zelo lepo knjigo!
"Kaj pa vi tukaj?" se je začudila! Seveda je bilo jasno, kaj delam v bolnišnici. Ko je opazila, kako sem preživela noč, je bila zgrožena.
Nekdo, ki je bil zraven, je rekel: "To je za v časopis! Da bojo videli, kaj se dogaja! Kako nujno potrebujemo novo pediatrično kliniko!"
Pa je potem nekdo rekel: "Ne, to ne sme iti v časopise. Če pride, bo sanitarna inšpekcija prepovedala takole prenočevanje!"
In potem bi bili dojenčki brez mam. O ne!
Jaz sem bila čisto zadovoljna s takim prenočiščem!
Skromno ... pa kaj.
(Tudi tista nosečnica pred 2000 leti, neka Marija, sama Jezusova mama, je rodila menda kar v hlevu ... Ampak bila je s svojim ljubljenim sinom. In otrok je imel mamo ob sebi.)
Da sem le pri otroku! Sploh pa da sem pri bolnem otroku ...
Komaj čakam, da greva oba domov. Oba seveda, sama ne grem.
Zadnja noč je bila za mnoge ljudi praznična. Začelo se je praznovanje državnega praznika. Opolnoči so se od marsikje videli ognjemeti. Stara pediatrija se je tresla ob njih. In to naj bi bilo praznovanje? Kakšno praznovanje neki! Hrup ni praznovanje, hrup ponoči še manj ...
Mislila sem na to, kako se počutijo bolniki ob tem ... Stari ljudje. Utrujeni. Živali. Je komu to všeč? Komu pomeni to res praznovanje? Ali moramo od veselja, da se je naša država osamosvojila, pokati? Ne ... po mojem pravo veselje ni hrupno.
Naslednji dan sva s sinkom dobila odpustnico ...
Pravi prazniki so bili za nas šele potem, ko smo bili spet vsi skupaj!