Boris Cavazza: Bolečina kot orodje

Prva stvar, ki se je spomnim, je bolečina. Z bolečino sem zrasel. /.../ Za nič drugega ne gre kot za to, kako uspešno manipuliraš s svojimi bolečinami. S srečo gre lažje. A bolečino je potrebno izvleči iz drobovja. In tako so bolečine, ki sem jih pospravil v najbolj skrit kot omare, s katerimi nisem vedel kaj početi, dobile pomembno vlogo v mojem poklicu. Postale so moja orodja.

Boris Cavazza. Zame je bil samo eden od naših igralcev, nič več, nič manj. Res je, da sem jaz v življenju precej malo gledala filme, igre. Tako da niti ni čudno, da nisem imela kakšnega posebnega občutka o njem.
A zdaj, ob branju knjige Cavazza, me pretresa ... kot človek.
Posebno v tej njegovi človeškosti ob doživljanju bolečine, trpljenja.
Rojen 1939 - v preddverju vojne, v Milanu. Potem spomini na bombe, ki so padale na ulico, na to, kako se s sestro v strahu stiskata drug k drugemu ...
Kasneje: Včasih ga je oče vzel s seboj v partijsko celico. Vse je bilo rdeče. Rdeče zastave. Rdeči plakati. /.../ Glej ga, piccolo Cavazza. Čez sobo visi občutek, da se tam dogaja nekaj velikega, nekaj prepovedanega, ampak dobrega. Dobrega, ker je tam moj oče.
Veš, kam hodi papa? sem potem rekel mami. Tja, kjer je vse rdeče.
V šoli potem so njega in še par sošolcev posedli v zadnjo klop, dobival je slabše ocene ... - ker so vaši starši komunisti. /.../ ... nismo niti vedeli, kaj komunizem sploh je. Zame je bil komunizem rdeča barva.
Očetova smrt, zaradi bolezni.
Potem: Mama: Boris, samo zaradi šole moraš v Slovenijo.
Solkan, teta Roži, tiste vrste ženska, ki je toliko časa skrbela za druge, da potem ni znala več nehati. Da je potem pozabila nase. Dobra kot kruh. Zame in za sestro je bila kot druga mama.
Sosed v Solkanu. Pridi sem, mi boš pomagal to premakniti, je rekel. V poltemi drvarnice ga nisem dobro videl v obraz, a njegov glas je bil na silo mehak, nekaj neznanega je drhtelo v njem. /.../
Zgrabil me je za zapestje, kot v primežu, in mi dlan položil na svojega kurca.
Primi, je zahropel. Primi, si slišal.
Nikomur Boris ni povedal, tedaj.
Potem so ga poslali k stricu v Kobarid, tam mu ni bilo lepo. Potem so ga poslali k nekim sorodnikom v okolico Krškega. Vse novo, novi sošolci, novo narečje, nova postelja, nova pravila. /.../
To je vaš novi sošolec, Boris Cavazza. Prišel je iz Milana, iz Italije. /.../
Po pouku so me počakali za šolo. Cavazza, ha? Prekleti fašist, fašist, so kričali in me pretepli kot psa. Zaradi tega kurčevega priimka sem bil v Sloveniji vedno tepen.
/.../ ... so bili zame tuji ljudje. Kot potepuh sem se selil od tujcev k tujcem.
1950. Internat v Šempetru pri Novi Gorici. Potem ga je spet vzela teta Roža k sebi. In čutil sem, da me ima rada. Da po dolgem času nisem nekomu v breme. /.../
Mama je nekajkrat pršla do meje v Solkanu. Stala je na drugi strani, ni smela čez, in sva se gledala. Kako si, Boris? je zaklicala in vmes se ji je glas zlomil. /.../ ... od daleč sem videl, da joče.
Na, boš dal Rožici, je zaklicala in proti meni vrgla paket riža. Ko je paket priletel na mojo stran, se je odprl in riž se je razsul po travi.
Počasi sem pobiral rižek za rižkom nazaj v paket.
V tretjem letniku je Boris prejel mamino pismo, naj se vrne k njej v Milano. Šel je. Tisto obdobje nam je šlo zelo slabo, živela sva kot dva psa.
Še mnogo postaj je bilo v Borisovem življenju. Boks. Piran. Morje, ladja. Njegova prva ladja z imenom Ljubljana, letnik 1895, stara, zmahana, še na premog. Sedem kilometrov na uro. Leningrad in še mnogo drugih krajev, postaj.
Potem Ljubljana, vpis na Filozofsko fakulteto, 1964. Francoščina in angleščina.
Srečanje z gledališčem.
1966: Mojca! ... In potem je prišla, nenapovedano. Nikoli prej, nikoli potem nisem takoj začutil, da sem srečal žensko svojega življenja. Ker je nikoli prej ne potem tudi nisem.
O ženinem očetu: Šesti dan svobode leta 1945 ga ni bilo več domov. Čakala ga je (žena Mara), prebedela celo noč, z jokajočima dvojčkoma v naročju, z malo punčko, ki je komaj začela govoriti. (Ta punčka je bila Mojca, žena.) /.../ Kje je oče, kje je oče, vsak dan in tako vsa leta. To je tiste vrste pekel, ki ga sam nisem doživel. Da čakaš, čakaš in upaš, hkrati pa čutiš, da se je moralo zgoditi nekaj strašnega./.../
Samo enkrat je ušlo iz Mojčinih ust, samo enkrat: Misliš, da so ga ubili? Po vojni, zato, ker ... Misliš, da so ga mučili, Boris? Je vedel, da ga bodo ubili? Koliko časa so si vzeli za to? Je bil samo strel? So ga drugače? Kam, kam, ko bi vsaj vedela, kaj se je zgodilo, samo to.
Mojčina družina je imela veliko hišo, starša sta jo sama postavila s svojimi rokami. A: Leta 1963 se je pred hišo pripeljal policijski kombi, gruča policistov. Brez opozorila. Nasilno so jih izselili, ker si je nekdo od veljakov, bivših prvoborcev, zaželel njihovo hišo.
Izgnali so jih kar tako, čez noč. Kot pse. Nič niso smeli vzeti s sabo, vse, kar je bilo v hiši, fotografije, knjige, spomini, vse je ostalo tam. /.../
Mara je bila močna ženska, ni se vdala. Hodila je od Poncija do Pilata /.../ Pisala je Titu. Večkrat. Brez odgovora. Po številnih vezah ji je uspelo priti do Mačka, naslonil se je na mizo, jo poslušal ... in rekel: Gospa, revolucija zahteva svoje žrtve.
Cavazza pravi: Bil sem levičar od glave do pete. Moj oče je bil zaveden komunist. Cela moja familija je bila komunistična. A skozi svojo ženo sem dojel, kaj je bila vojna, kakšne svinjarije so se dogajale pod pretvezo vsi enaki, vsi enakopravni. Zato imam svoje mnenje o povojnih pobojih. Svoje mnenje imam o zgodovini te države. /.../
Mojca je bila sončen človek, kot so lahko sončni tisti ljudje, ki so šli čez največje bolečine in preživeli.
Sinovi, trije: Kristijan in dvojčka Sebastijan in Damijan. Življenje teče ...
Smrt, male smrti, drobne smrti. Umiral sem na odru, včasih vsak večer zapored, umiral sem na filmu, male smrti, z vsako gre en kos mene, in čudno, z vsako smrtjo me je več.
1991 - odhajanje/a ... Znamenje s kozarcem.
Mojci odkrijejo raka.
Kristijan. Na snemanju videospota so naj padla vrata in ga potisnila v globok jašek.
Kaj se dogaja z nami, Boris? Kaj se dogaja?
Strah me je.
Objel sem jo, dolgo sem jo držal objeto, njeno shujšano, od raka izmučeno telo. /.../ Zatulil bi, tako me je bolelo. Stiskal sem jo k sebi, Mojčika, boš videla, zdržali bomo. Vse bo še okej.
Sin je bil v komi 40 dni. Skoraj vsak dan sem sedel ob njem. Prve dni je bilo najbolj strašno, potem se, čudno, navadiš na bolečino.
Potem se je zbudil iz kome, prepoznal je starša, brata in svoje dekle. Drugih ni prepoznal. To je trajalo enajst mesecev.
Vsak dan sem upal, da bo šlo na bolje. Vsak dan sem upal, da se bom zjutraj zbudil in da mi bodo na onkološkem rekli, da so metastaze izginile, in potem bom tekel h Kristijanu - in mi bodo rekli - zgodil se je čudež. Vsak dan sem prosil za čudež, hodil sem v cerkev Sv. Petra pri Kliničnem centru, molil sem, jokal sem in prosil.
Vse bi naredil, v vse bi verjel. Bog je bil tiho. /.../
Bil je lep aprilski dan. Celo popoldne smo bili pri njem. /.../ Ura je bila sedem, konec obiskov.
Ne, je rekel. Ne še. Ostanite še malo, prosim. Prosim.
Toda bilo je konec obiskov. Mojca je pokleknila ob postelji, ga objela, poljubila.
Saj prideva jutri, saj prideva jutri.
Preden smo šli, nam je rekel:
Obrnite me proti soncu.
Obrnili smo posteljo, da je lahko gledal sonce, ki je zahajalo.
Ob desetih zvečer so nas klicali iz klinike, da je umrl.
Star 22 let.
Junij 1991, Mojco nosim po stopnicah v zaklonišče, vojna bo. /.../
Sedem mesecev zatem, ko je šel Kristijan, je šla še Mojca .../.../
Slekli smo ji pižamo in jo oblekli v tisto belo laneno obleko. Njene drobcene roke, noge. Njene poudarjene ličnice.
V življenju sem videl že precej mrtvih. A Mojca je bila tako lepa. Tako nebeško lepa je bila. V tisti obleki je bila kot angel. Na obrazu je imela nezemeljski, nebeški izraz.
Potem so Boris in sinova poklicali najožje prijatelje. Ko so ljudje odšli, sem se ulegel k njej in ležal ob njej celo noč.
Po smrti ljubljene žene Mojce:
Samo delal sem še. Vrgel sem se v delo. Predavanja na Akademiji, prihajale so nove ponudbe, nove predstave, novi filmi, z vso silo sem lezel pod kožo likom, ki so jih napisali drugi, oživljal sem jih s svojo bolečino, s svojim obupom, s svojim besom, skozi njihova usta sem iztulil svojo bolečino, svojo nemoč, skozi njihove napisane oči sem se izjokal, z njihovimi rokami sem stiskal za vrat, davil, božal, udarjal ... Vsak lik na odru je bil priložnost, da pozabim, da vsaj uro, dve, tri na odru ne živim svoje bolečine. Čutil sem, kako utripajo žile papirnatih likov, napolnjene z mojo krvjo, kako stojijo, tečejo, padajo z mojimi mišicami, kako jim bije moje srce. /.../
Morda ve, moj sin, da me je bilo vedno strah lepote, iskal sem jo, to je res, ne na glas, na skrivaj, a v resnici sem se je zmeraj bal. Bal sem se, da je to križ tistih, ki so bili poniževani, brcani, ki so stali ob mizi in bili hvaležni za mrvice kruha. In ko jo zagledaš, misliš, da je nisi vreden. /.../
Kolikokrat sem sam ravnal tako, kot "bi me ugriznil strupen pajek", po Karamazovsko, da bi ranil nekoga, ki sem ga spoštoval, ljubil, ranil samo zato, da bi ga ranil .../.../
Gnesti moraš samega sebe do amena. Lahko se tudi narobe gneteš, zato moraš imeti samonadzor, da si rečeš, grem v napačno smer, treba bo nazaj in od začetka.

Oja, še in še bi izpisovala!
Tako se zgodba dogaja ... potem Oriana in še en sin, Aleksander. In potem smrt sina Damijana ... Marjana. Taka je zgodba, tak je Boris Cavazza od znotraj ... tako se je učil uporabiti bolečine kot orodje ...

Vesna Milek: Cavazza, biografski roman