Dan je naporen. Nekateri bolniki veliko zvonijo, kličejo, imajo vseh vrst želja, stvarnih in drugačnih, izpolnljivih in neizpolnljivih ... kakšen se ne znajde, ne ve, ali je jedel ali ni, ne ve, kaj mu manjka ... kliče in sprašuje.
Po eni strani ni nič hudega, po drugi je pa naporno, saj iti v neko sobo dvajsetkrat v eni izmeni je veliko.
Oja, osebje ve, da bolnik nekoga potrebuje - če ne bi, ne bi klical. Žal se vedno ne da pomagati.
Kakšen dan je tak, da Hana odhaja domov in ji še kar zvoni v glavi ... sliši zvonce ... in pomisli, katera soba je ... in vidi podobe bolnikov.
In so dnevi, ko ima poln nos vonja bolniških sob, ran, jasno je, da zavoha bolezen ... in tudi smrt ima poseben vonj.
So dnevi, večeri, noči, ko še posebej čuti v srcu zgodbe bolnikov, ko prosi, moli zanje.
Zgodilo se ji je, da ji je sin doma rekel: "Mama, ti si pa prava mrtvaščarka!"
Seveda se je nasmejala sinu, hkrati pa dobro ve, da sta življenje in smrt tesno povezana in dobro ve, kako je življenje prisotno povsod, kjer so ljudje ... pa četudi so umirajoči!
Ve, da je povsod življenje - in ponosna je in hvaležna, da sme sodelovati v Življenju na tak način.
V enem takem vsega polnem dnevu po kosilu pomagata dve sestri v posteljo bolniku, ki je bil prej na invalidskem vozičku. Morda sta zanj prehitri? Sploh za njegovo glavo, v njej potekajo miselni procesi precej po svoje. Začutita, da bolnik ni tak kot ponavadi.
"Boste zdaj počivali, kajne?"
"Ja, pa res, bomo počivali."
Bolnik sebe postavi v množino. Če bi mu sestra rekla: "Zdaj boš počival," bi verjetno rekel: "Ja, zdaj bom počival."
Kako težko je biti bolnik in razumeti vse to, kar se dogaja z njim ...
Bolnik zdaj leži, a se ne zna odločiti, ali mu je dovolj toplo ali ne.
Tako se vidi, kako se za vsako ceno trudi, da bi si pomagal k boljšemu počutju in k boljšemu zdravju, toda telo ga ne posluša. Sploh pa mu nagaja glava. Spomin.
"Bo zdaj v redu?" ga vpraša ena od sester.
Bolnik je vedno prijazen, vedno vljudno odgovarja ... tokrat pa kar molči.
Sestri opazita solze v kotičkih oči.
Ena od njiju se nežno skloni k njemu: "Kaj je narobe? Vas kaj boli? Ste žejni?"
Bolnik reče: "Bolan sem!" in zajoče.
Kot bi ta dan prišlo jasno spoznanje. Kot bi prej živel v drugem svetu, zdaj pa se sooča z realnostjo ...
"Kar jočite," mu nežno reče sestra.
Galerija (1)
Srčne zgodbeBlagor žalostnim
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
