Bobi in svoboda - orel ali kura?

Pred leti smo imeli Bobija Lordema!

Bobija smo sprejeli z velikim veseljem. Bil je ponosen ptič! Ime mu je dala hči, ki jemlje zdravilo medrol in ker zdravila ne mara, mu je dodala še "plemenito" ime Lordem - preberite besedo nazaj - in boste vedeli ...

Bobi Lordem je bil zdravilo, drugačno zdravilo. Brez stranskih učinkov. Glasno, ščebetajoče, kregajoče se, samozavestno ... Jedel je iz roke ...

In potem smo ga imeli s seboj na Primorskem, če je bila kletka odprta, so bila zaprta vrata, okna ... Pa se je enkrat zgodilo, da je nekdo odprl vrata, Bobi je poletel naravnost skozi odprta vrata ven ...

Tekali smo okrog, ga iskali, klicali ...

On pa nič. Drugi dan je priletel na visoko jablano blizu hiše ... Ni bil še toliko udomačen, da bi dejansko vedel, da smo "mi" njegov dom. Čeprav je sicer sam prišel na roke. Gledal nas je dol in se "kregal" in vpil in odletel ...

Kako veličasten je bil njegov let!

Pomislim na zgodbico iz De Mella o orličku, ki se je zvalil v kurjem gnezdu. Lepo je rasel ma kmečkem dvorišču ... in nekega dne je opazil čudovito ptico na nebu, letela je visoooko ... Bil je orel! Ko je orlič ptico opazoval, si je zaželel poleteti, prevzelo ga je veliko hrepenenje ... Toda sklonil je glavo im žalostno vzdihnil: "Kaj morem, sem pač kura!"

Tudi mi smo morda orli, ustvarjeni za letenje visoko na nebu ..., mislimo pa, da smo kure ... No, nič nimam proti kuram, kje pa, zelo rada jih imam, toda gre za to, ali sledimo temu, kar smo, ali živimo tako, kot nam drugi narekujejo ...

Prehodili smo vso bližnjo okolico, njive, gozd, vsak je nosil s seboj zrnje ... Toda ni se vrnil.

Ni vedel, da menda brez ljudi ne more preživeti.

Ali pa je vedel? Pa je rajši sprejel morda kratko svobodno življenje kot zanesljivo, varno v kletki ... Morda je bil orel in ne kura!