Blaine Harden: Pobeg iz taborišča 14, 1. del
O Severni Koreji nisem vedela kaj dosti drugega kot to, kje leži, katero je glavno mesto (Pjongjang), kakšna je družbena ureditev (komunistična) in
O Severni Koreji nisem vedela kaj dosti drugega kot to, kje leži, katero je glavno mesto (Pjongjang), kakšna je družbena ureditev (komunistična) in še kaj takega "okvirnega".
Tako me je knjiga Pobeg iz taborišča 14 popeljala "in medias res". Taborišče 14 (delovno taborišče za politične zapornike), kot trdi vlada, sploh ne obstaja. A o njem pripoveduje tedaj 23-letni Šin In Gun (sedaj je Šin Dong-hjuk - zaradi želje, da bi lažje zaživel svobodno), ki je 2. januarja 2005 pobegnil prav iz tega taborišča, in o njem pričajo satelitski posnetki, ki pokažejo zemljevid vseh taborišč v Severni Koreji.
Tako me je knjiga Pobeg iz taborišča 14 popeljala "in medias res". Taborišče 14 (delovno taborišče za politične zapornike), kot trdi vlada, sploh ne obstaja. A o njem pripoveduje tedaj 23-letni Šin In Gun (sedaj je Šin Dong-hjuk - zaradi želje, da bi lažje zaživel svobodno), ki je 2. januarja 2005 pobegnil prav iz tega taborišča, in o njem pričajo satelitski posnetki, ki pokažejo zemljevid vseh taborišč v Severni Koreji.
Severna Koreja je zelo revna država, elita (tista peščica, ki se ji godi naklonjenost predsednika in vlade) živi revneje, kot živijo povprečni delavci v Južni Koreji. Elektriko recimo imajo le dvakrat dnevno po dve uri, tudi tople vode nimajo redno. Severni Korejci so povprečno 11 kg lažji in 10 cm nižji od Južnih Korejcev - zaradi posledic lakote.
Lakota je tako huda, da vpliva tudi na umske sposobnosti teh ljudi in je veliko mladih, ki zaradi umske nesposobnosti ne morejo biti vojaki.
Lačni so ljudje na obeh straneh ograje, zunaj z električno žico omreženih taborišč in znotraj njih.
Ampak znotraj njih so ... kot živali v zaporu ... Brez vseh pravic, brez vode, brez mila (milo je npr. nagrada za zelo pridno delo in kakšen taboriščnik tako nikoli ne dobi mila - vsaj otroci, rojeni v taborišču, pravzaprav niso imeli posebnih težav zaradi higiene, ljudje so se umivali le kdaj pa kdaj v reki), družine niso skupaj ... Ne poznajo čustev naklonjenosti, ne vedo, kaj je toplina družine, vsi so vzgajani v smer vohunjenja in tožarjenja.
Čeprav Šin ni bil dovolj pomemben, da bi mu oprali možgane, so ga naučili, naj poroča o svoji družini in sošolcih. Za nagrado je dobil hrano in se lahko pridružil paznikom pri pretepanju otrok, ki jih je izdal. V zameno so tudi sošolci špecali in tepli njega.
Pri deklici v Šinovi šoli je učitelj našel nekaj zrn koruze - zaradi te "kraje" je bila "kurbica" tako pretepena, da je potem ponoči umrla zaradi posledic.
Šin se je rodil paru, ki se je poročil z nagradno poroko. Oba starša sta bila politična zapornika, oče je bil v taborišču zato, ker sta dva njegova brata uspela pobegniti v Južno Korejo. Za mamo Šin nikoli ni zvedel, zakaj je bila v taborišču. Vsekakor so pa potem morale grehe svojih staršev "prati" tri generacije. Šin je bil v šoli eden od tisoč otrok, vsi so bili rojeni za ograjo. Nihče ni vedel, kako je zunaj, v šoli so se naučili malo pisati (branja niso mogli vaditi, saj je bila v šoli ena sama knjiga - učiteljeva), malo računati (Šin še danes ne zna množiti in deliti, zna le seštevati in odštevati) in učili so se o Severni Koreji kot samostojni itd. državi (same pohvale!) ...
Pazniki ga niso nikoli naučili tega, česar se nauči vsak severnokorejski šolar: Američani so 'barabe', ki naklepajo zavzetje in ponižanje njihove domovine. Južna Koreja je 'služkinja' svojih ameriških gospodarjev. Severna Koreja je čudovita država, ki ji cel svet zavida njene pogumne in izvrstne voditelje. Dejansko ni ničesar vedel o obstoju Južne Koreje, Kitajske ali Združenih držav Amerike.
Šinova starša sta se poročila za nagrado - nagradne poroke so bile dovoljene le posameznikom, ki so se zelo izkazali z delom ali pa s tožarjenjem. Pare poročijo pazniki, mlada dva ne moreta vplivati kaj dosti na to, kdo bo sozakonec. Potem sta nekaj dni skupaj, nakar mora iti moški spet v moški del taborišča, kdaj pa kdaj sta lahko mož in žena skupaj, petkrat na leto lahko mož prespi pri ženi - za nagrado. Šinovima staršema sta se rodila dva sinova. Šin svojega osem let starejšega brata skorajda ni poznal, saj so šolski otroci živeli in spali v šoli.
Šin se od malega posebej spominja lakote. Ko je mama zanju skuhala kosilo, je on pojedel tudi njeno kosilo, zaradi česar je bila potem mama brez hrane - in ga je pretepla. On ni čutil slabe vesti, ker je pojedel mamino hrano - čutil je, da sta z mamo tekmeca za hrano. Šele veliko let kasneje, ko je že živel na svobodi, je počasi spoznaval, da sploh ni vedel, da je mogoča toplina v odnosih. Vse je bilo prepredeno s tožarjenjem in zaradi svoje lastne varnosti ljudje niso nič zaupali in tudi niso kazali nobenih čustev, vsaj ne čustev naklonjenosti.
Ljubezen, sočutje in družina so bile besede brez pomena. Bog ni niti izginil niti umrl. Šin zanj sploh še ni slišal.
Nekega večera so Šina poslali spat domov k mami. In prav tistega večera je bil doma tudi starejši brat. Mama je skuhala večerjo (koruzo na vodi) za vse tri in potem je šel Šin spat. Ko je ležal, je prisluškoval pogovoru v sosednjem prostoru in potem videl, da mama kuha riž - riž je za Korejce največji zaklad. Bil je silno prizadet, da mama ni skuhala riža tudi zanj. Obenem je slišal, da brat razmišlja o pobegu - in Šin je padel v skušnjavo, da pove "višjim", kaj se dogaja.
V resnici je bilo nevarno ne povedati - kajti za pobeg svojcev so bili vedno kaznovani tisti, ki so ostali - in Šin bi bil kaznovan, morda ubit, če uspe pobeg svojcev.
Ko so tako zvedeli, da nameravata Šinov brat in mama pobegniti, so sledila strašna zasliševanja, Šin (ja, tudi on) je bil strahovito mučen (obesili so ga z glavo navzdol za več ur, visečega pod stropom so ga spustili nad žerjavico, dokler ni omedlel ...), brata so ustrelili in mamo obesili - in Šin je usmrtitev gledal. Kazni so bile vedno javne.
Tedaj se je fantu pri 12. ali 13. letih zdelo, da sta mama in brat kazen zaslužila. Kako bi lahko mislil drugače, ko so ga pa vedno samo tako "vzgajali", učili. Verjel je v to, kar so ga pazniki učili vse od njegovega rojstva v taborišču - da ne more pobegniti ter da mora poročati o vsakomur, ki govori o poskusu ...
Sploh je pa veljalo deset taboriščnih pravil - še vedno jih zna zdrdrati na pamet - in prvo pravi: Kogar ujamemo pri poskusu pobega, bo takoj ustreljen. Kdor je priča poskusu pobega, mora o tem takoj obvestiti paznika /.../.
Pa naj prepišem še nekaj delčkov teh desetih "zapovedi":
2. Prepovedano je druženje več kot dveh zapornikov.
Kdor od paznika ne dobi dovoljenja za druženje z več kot še enim zapornikom, bo takoj ustreljen. /.../
6. Zaporniki morajo drug drugega opazovati in takoj prijaviti vsako sumljivo obnašanje.
8. Izven delovnega mesta ni dovoljeno druženje med spoloma iz osebnih razlogov.
Če pride do fizičnega stika brez predhodne odobritve, bosta kršitelja takoj ustreljena. /.../
9. Zaporniki se morajo iskreno kesati svojih napak.
Kdor ne prizna svojih grehov in jih namesto tega zanika ali ima do njih odklonilno stališče, bo takoj ustreljen. /.../
Mnoga mlada dekleta, ki so jih poklicali pazniki, da jim počistijo pisarno, so za obrok hrane imele spolni odnos s pazniki. Če so zanosile, so preprosto izginile. Nikoli več jih ni bilo. Če se je kakšen otrok rodil, so ga ubili.
Doslej je Šin še vedno edini zapornik, ki je uspešno pobegnil iz severnokorejskega političnega taborišča.*
In kako mu je živeti "svobodo"?
Tako kot ljudem, ki svobode niso vajeni. Kljub vsemu ostajajo leta in leta, morda vse življenje, begunci iz Severne Koreje nesvobodni, čutijo se ogrožene, ne znajo ravnati z denarjem itd. Tako kažejo mnogi primeri pobeglih Severnih Korejcev.
Andy Kim, Šinov ameriški prijatelj korejskega porekla, pravi: "Šin je še vedno zapornik. V življenju ne more uživati toliko časa, dokler trpijo ljudje v taboriščih. Srečo doživlja kot sebičnost. /.../ Šin se včasih vidi skozi oči svojega novega jaza in včasih skozi oči paznikov. Malo je tukaj in malo tam."
Kako silno moč ima to, kako je človek včasih živel. Popolnoma ga prepoji, na nek način predela ...
Človek, ki so ga prali, potrebuje pogosto dolgo pot do svobode. Do tega, da pravilno vidi, še mnogo daljšo pa, da bi kot človek mogel in upal čutiti, da bi znal biti res iskren, živeti polno življenje ...
Šin pravi o sebi: "Razvijam se od živali k človeku. Vendar mi gre zelo zelo počasi. Včasih skušam jokati in se smejati tako kot ostali ljudje, samo da bi videl, če kaj občutim. Ampak solze ne pridejo. Smeh ne pride."
Lakota je tako huda, da vpliva tudi na umske sposobnosti teh ljudi in je veliko mladih, ki zaradi umske nesposobnosti ne morejo biti vojaki.
Lačni so ljudje na obeh straneh ograje, zunaj z električno žico omreženih taborišč in znotraj njih.
Ampak znotraj njih so ... kot živali v zaporu ... Brez vseh pravic, brez vode, brez mila (milo je npr. nagrada za zelo pridno delo in kakšen taboriščnik tako nikoli ne dobi mila - vsaj otroci, rojeni v taborišču, pravzaprav niso imeli posebnih težav zaradi higiene, ljudje so se umivali le kdaj pa kdaj v reki), družine niso skupaj ... Ne poznajo čustev naklonjenosti, ne vedo, kaj je toplina družine, vsi so vzgajani v smer vohunjenja in tožarjenja.
Čeprav Šin ni bil dovolj pomemben, da bi mu oprali možgane, so ga naučili, naj poroča o svoji družini in sošolcih. Za nagrado je dobil hrano in se lahko pridružil paznikom pri pretepanju otrok, ki jih je izdal. V zameno so tudi sošolci špecali in tepli njega.
Pri deklici v Šinovi šoli je učitelj našel nekaj zrn koruze - zaradi te "kraje" je bila "kurbica" tako pretepena, da je potem ponoči umrla zaradi posledic.
Šin se je rodil paru, ki se je poročil z nagradno poroko. Oba starša sta bila politična zapornika, oče je bil v taborišču zato, ker sta dva njegova brata uspela pobegniti v Južno Korejo. Za mamo Šin nikoli ni zvedel, zakaj je bila v taborišču. Vsekakor so pa potem morale grehe svojih staršev "prati" tri generacije. Šin je bil v šoli eden od tisoč otrok, vsi so bili rojeni za ograjo. Nihče ni vedel, kako je zunaj, v šoli so se naučili malo pisati (branja niso mogli vaditi, saj je bila v šoli ena sama knjiga - učiteljeva), malo računati (Šin še danes ne zna množiti in deliti, zna le seštevati in odštevati) in učili so se o Severni Koreji kot samostojni itd. državi (same pohvale!) ...
Pazniki ga niso nikoli naučili tega, česar se nauči vsak severnokorejski šolar: Američani so 'barabe', ki naklepajo zavzetje in ponižanje njihove domovine. Južna Koreja je 'služkinja' svojih ameriških gospodarjev. Severna Koreja je čudovita država, ki ji cel svet zavida njene pogumne in izvrstne voditelje. Dejansko ni ničesar vedel o obstoju Južne Koreje, Kitajske ali Združenih držav Amerike.
Šinova starša sta se poročila za nagrado - nagradne poroke so bile dovoljene le posameznikom, ki so se zelo izkazali z delom ali pa s tožarjenjem. Pare poročijo pazniki, mlada dva ne moreta vplivati kaj dosti na to, kdo bo sozakonec. Potem sta nekaj dni skupaj, nakar mora iti moški spet v moški del taborišča, kdaj pa kdaj sta lahko mož in žena skupaj, petkrat na leto lahko mož prespi pri ženi - za nagrado. Šinovima staršema sta se rodila dva sinova. Šin svojega osem let starejšega brata skorajda ni poznal, saj so šolski otroci živeli in spali v šoli.
Šin se od malega posebej spominja lakote. Ko je mama zanju skuhala kosilo, je on pojedel tudi njeno kosilo, zaradi česar je bila potem mama brez hrane - in ga je pretepla. On ni čutil slabe vesti, ker je pojedel mamino hrano - čutil je, da sta z mamo tekmeca za hrano. Šele veliko let kasneje, ko je že živel na svobodi, je počasi spoznaval, da sploh ni vedel, da je mogoča toplina v odnosih. Vse je bilo prepredeno s tožarjenjem in zaradi svoje lastne varnosti ljudje niso nič zaupali in tudi niso kazali nobenih čustev, vsaj ne čustev naklonjenosti.
Ljubezen, sočutje in družina so bile besede brez pomena. Bog ni niti izginil niti umrl. Šin zanj sploh še ni slišal.
Nekega večera so Šina poslali spat domov k mami. In prav tistega večera je bil doma tudi starejši brat. Mama je skuhala večerjo (koruzo na vodi) za vse tri in potem je šel Šin spat. Ko je ležal, je prisluškoval pogovoru v sosednjem prostoru in potem videl, da mama kuha riž - riž je za Korejce največji zaklad. Bil je silno prizadet, da mama ni skuhala riža tudi zanj. Obenem je slišal, da brat razmišlja o pobegu - in Šin je padel v skušnjavo, da pove "višjim", kaj se dogaja.
V resnici je bilo nevarno ne povedati - kajti za pobeg svojcev so bili vedno kaznovani tisti, ki so ostali - in Šin bi bil kaznovan, morda ubit, če uspe pobeg svojcev.
Ko so tako zvedeli, da nameravata Šinov brat in mama pobegniti, so sledila strašna zasliševanja, Šin (ja, tudi on) je bil strahovito mučen (obesili so ga z glavo navzdol za več ur, visečega pod stropom so ga spustili nad žerjavico, dokler ni omedlel ...), brata so ustrelili in mamo obesili - in Šin je usmrtitev gledal. Kazni so bile vedno javne.
Tedaj se je fantu pri 12. ali 13. letih zdelo, da sta mama in brat kazen zaslužila. Kako bi lahko mislil drugače, ko so ga pa vedno samo tako "vzgajali", učili. Verjel je v to, kar so ga pazniki učili vse od njegovega rojstva v taborišču - da ne more pobegniti ter da mora poročati o vsakomur, ki govori o poskusu ...
Sploh je pa veljalo deset taboriščnih pravil - še vedno jih zna zdrdrati na pamet - in prvo pravi: Kogar ujamemo pri poskusu pobega, bo takoj ustreljen. Kdor je priča poskusu pobega, mora o tem takoj obvestiti paznika /.../.
Pa naj prepišem še nekaj delčkov teh desetih "zapovedi":
2. Prepovedano je druženje več kot dveh zapornikov.
Kdor od paznika ne dobi dovoljenja za druženje z več kot še enim zapornikom, bo takoj ustreljen. /.../
6. Zaporniki morajo drug drugega opazovati in takoj prijaviti vsako sumljivo obnašanje.
8. Izven delovnega mesta ni dovoljeno druženje med spoloma iz osebnih razlogov.
Če pride do fizičnega stika brez predhodne odobritve, bosta kršitelja takoj ustreljena. /.../
9. Zaporniki se morajo iskreno kesati svojih napak.
Kdor ne prizna svojih grehov in jih namesto tega zanika ali ima do njih odklonilno stališče, bo takoj ustreljen. /.../
Mnoga mlada dekleta, ki so jih poklicali pazniki, da jim počistijo pisarno, so za obrok hrane imele spolni odnos s pazniki. Če so zanosile, so preprosto izginile. Nikoli več jih ni bilo. Če se je kakšen otrok rodil, so ga ubili.
Doslej je Šin še vedno edini zapornik, ki je uspešno pobegnil iz severnokorejskega političnega taborišča.*
In kako mu je živeti "svobodo"?
Tako kot ljudem, ki svobode niso vajeni. Kljub vsemu ostajajo leta in leta, morda vse življenje, begunci iz Severne Koreje nesvobodni, čutijo se ogrožene, ne znajo ravnati z denarjem itd. Tako kažejo mnogi primeri pobeglih Severnih Korejcev.
Andy Kim, Šinov ameriški prijatelj korejskega porekla, pravi: "Šin je še vedno zapornik. V življenju ne more uživati toliko časa, dokler trpijo ljudje v taboriščih. Srečo doživlja kot sebičnost. /.../ Šin se včasih vidi skozi oči svojega novega jaza in včasih skozi oči paznikov. Malo je tukaj in malo tam."
Kako silno moč ima to, kako je človek včasih živel. Popolnoma ga prepoji, na nek način predela ...
Človek, ki so ga prali, potrebuje pogosto dolgo pot do svobode. Do tega, da pravilno vidi, še mnogo daljšo pa, da bi kot človek mogel in upal čutiti, da bi znal biti res iskren, živeti polno življenje ...
Šin pravi o sebi: "Razvijam se od živali k človeku. Vendar mi gre zelo zelo počasi. Včasih skušam jokati in se smejati tako kot ostali ljudje, samo da bi videl, če kaj občutim. Ampak solze ne pridejo. Smeh ne pride."
modro - citirano
Blaine Harden: Pobeg iz taborišča 14, Učila, Tržič 2013
Blaine Harden: Pobeg iz taborišča 14, Učila, Tržič 2013
Galerija (2)
Sadovi drugihKrvavi potLjudje med sebojKnjige in življenjeZločin in kazen
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
