Blagor vašemu možu, če ga imate

Miren dan, v sobi je spokojno, bolnik je komunikativen in dobre volje.
"Komaj čakam, da se pozdravim in da grem domov!" reče Hani.
"Vse življenje sem bil priden, z ženo sva vse ustvarila iz nič, zdaj bi lahko živela kot v pravljici ... pa je prišla bolezen ..."
"Pridejo stvari, na katere ne moremo vplivati, " reče Hana in umiva bolnika.
"In tako sem sedaj tu in se ne morem sam niti umiti." Hana čuti, da mu je neprijetno. Sploh, ker potrebuje plenico.
"Vidite, zdaj je pa prišel čas, da vam kdo pomaga. In zdaj sem prav zato jaz tukaj. Mimogrede boste v suhem in čistem. Nič ne skrbite zaradi tega. Morda bo tudi mene kdaj kdo umival. Pride čas, ko človek ne more vsega sam. Sploh pa vi veliko pomagate, tako da se lahko urediva sama."
"Sestra," se naenkrat oglasi bolni mož, "blagor vašemu možu, če ga imate!" Toliko toplote je v bolnikovih očeh, toliko hvaležnosti.
Hana objame bolnikovo glavo in jo stisne k sebi. "Imam ga, imam, ampak on včasih misli, da sem zmaj!" Potem se oba veselo smejeta - in bolniško sobo zajame val miru, morda so skrbi vsaj malo izginile ... in hrepenenje se je vsaj malo umirilo.
"Zdaj pa lepo počivajte!" mu Hana zaželi.
Bolnik leži - kot šolarček je, ki uboga učiteljico. Zapre oči.
Hana ga pokrije in potiho odide.
Morda bo pa sanjal o svoji pravljični hiški in spokojnem družinskem življenju v njej?