Biti v senci - in čakati na sonce
Katarina je pisala o kočevskem pragozdu. Ob mojem spominjanju na Rajhenavski pragozd
Bila sem na neki delavnici v Kočevskem rogu (organizirali so skavti).
Mislim, da so l. 1892 sklenili gozdarji tistega področja, da pustijo rasti gozd svobodno - to je še v svetovnem merilu zgodaj.
No, in ko smo si ogledovali pragozd in razpoznavali značilnosti, nam je gozdarka, ki je vodila ogled pragozda, pokazala jelko, ki živi že ogromno let, menda 200, v senci bukve in se ne more razživeti, ker je stalno v senci.
Čaka na pravi trenutek.
Ko bo (če bo) odmrla bukev - če ne bo padla prav na 200 let staro jelko - se bo mala jelka pognala proti soncu!
Take rasti so jasno vidne po vejah ... Včasih je mnogo obročev vej blizu skupaj, potem pa naenkrat nastane večji razmik - rastlina dobesedno požene, ko pridejo pravi pogoji, ko "vidi" sonce!
Zanimiva misel: 200 let čakati v senci - in potem se pognati z vsem zagonom kvišku!
In pomislim, kako včasih kdo raste v senci drugega, ni opazen, ni prepoznaven, ampak če ga ne bi bilo, bi se morda prvi podrl, posedel, sesedel ...
Kako pogosto kdo živi neopazno, tiho, kot Marta v Svetem pismu, morda v miru in spokojno, morda pa nezadovoljno v tej svoji neopaženosti.
Včasih se zgodi tudi, da eden ali drugi od zakoncev zasenči drugega ... Morda eden sploh ne more zaživeti in izživeti sebe. Je kot bi živel stalno v senci. Je kot tista "moja" lipa, ki sem jo opazila šele, ko je najnežneje zadišala.
Je kot mala jelka, ki v mogočni senci bukve že 200 let čaka na sonce!
Da bi le vsak človek zmogel dočakati sonce!
K. Gibran zakoncem pravi takole:
Podarite si srca,
toda ne izročite jih drug drugemu v posest.
Kajti le roka Življenja zmore zaobseči vaša srca.
In bodite skupaj, pa le ne pretesno:
kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču
in hrast in cipresa
ne moreta rasti
v senci drug drugega.
Galerija (2)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
