Res zelo zanimiva misel. In prepričljiva!
Kaj je bilo včasih tako drugače kot danes, zakaj včasih ni bilo toliko ločitev?
Je bilo lažje živeti skupaj, je bilo lažje se uresničiti v zakonu - ali pa niso ljudje toliko gledali na to, kako bodo uresničili sebe, živeli sebe, temveč so gledali več na "naju, midva"? Morda so predvsem več potrpeli, bili pripravljeni kaj (včasih zelo veliko) žrtvovati za svoj cilj, ki je zakon, družina ...?
Morda so se bolj odrekali svojim željam ... Svojim pričakovanjem. Se bolj prilagajali danostim, realnosti?
Pravzaprav je prav, da živimo tako, kot čutimo. Vendar je to lahko včasih res pretiravanje z ukvarjanjem s samim/i seboj.
Torej: da se vrnem k začetni misli: Mož in žena sta na isti strani. V osnovi sta. Vsaj tako je začela velika večina zakoncev. Zakaj si ne bi tega velikokrat uzavestili, si spet povedali? Zakaj ne bi tega živeli?
Se je toliko ljudi, ki se ločuje, res nesrečno poročilo? Kaj pa če so se srečno poročili oz. vsaj srečno začeli, samo kasneje so imeli "nesrečne " okoliščine, da so "pozabili" na srečne začetke, na to, da sta pravzaprav par, tandem, skupnost?
Kaj pa če je glavni problem v tem, da so pričakovanja prevelika? Morda je premalo preprostosti, premalo sprejemanja drugačnosti, premalo miline in potrpežljivosti?
Spominjam se, da je enkrat ena blogerka rekla (upam, da bom prav povedala), da se razni ljudje z Vzhoda čudijo zahodnim navadam, ko mislimo, da se moramo poročiti iz ljubezni in ki toliko damo tudi na zaljubljenost.
Ljubezen pač ni le preblisk, ni nujno ne vem kakšna "usoda" , ljubezen je vendar tudi odločitev.
Zakaj bi sicer lahko bili solidni, in kakšni zakoni tudi prav mirni, spokojni in srečni, čeprav so mlada dva skupaj spravili starši ali sorodniki?
Morda je bila pri tem glavna stvar prav to, da je par sprejel dejstvo, da sta pač na isti strani - zakaj bi se potem borila drug proti drugemu, ko pa lahko najlepše živita, če se preprosto sprejmeta?
Galerija (1)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
