Bela nedelja in neverni Tomaž
Bela nedelja je prva po veliki noči. Poimenovana je po tem, ker so v starokrščanskih časih hodili novokrščenci (tedaj so bili kr
Bela nedelja je prva po veliki noči. Poimenovana je po tem, ker so v starokrščanskih časih hodili novokrščenci (tedaj so bili krščeni odrasli ljudje) v belih oblekah vse od velike noči do bele nedelje, ko so belo obleko odložili.

Današnji evangelij (Janez 20, 19-31) govori o tem, da se je Jezus po vstajenju prikazal svojim učencem.
Tukaj so začetki katoliške spovedi.
Bog je v nas. Iščemo ga. Žal včasih zanemarjamo tisto Božje v sebi.
...
Tomaža tedaj ni bilo z njimi. In ko je prišel in so mu pripovedovali, ni verjel. Rekel je celo, da ne bo verjel, dokler ne vtakne svojih prstov v Jezusove rane.

Slikco sem našla tukaj, naslikal jo je Caravaggio
Kolikokrat smo podobni Tomažu! Ne verjamemo morda niti svojim bližnjim.
Ne verjamemo v nič, česar ne vidimo. Vse hočemo videti, slišati, čutiti, vse mora biti dokazano.
Včasih vtikamo prste v rane bližnjih. Brezbrižno vrtamo po njih. Brez občutka, brez usmiljenja. Brez prizanesljivosti. In tudi brez opravičila, ko prizadenemo.
Odprimo srca temu, da vidimo tudi nevidno, da slišimo tudi neslišno ... Da začutimo bistvo.
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje


