Bela kot mleko, rdeča kot kri 2
Prvi del o knjigi Bela kot mleko, rdeča kot kri sem zaključila z mislijo, da je
Prvi del o knjigi Bela kot mleko, rdeča kot kri sem zaključila z mislijo, da je Leo našel pot: ... ljubezen ne obstaja zato, da nas osreči, temveč zato, da nam pokaže, koliko smo sposobni prenašati bolečino. ... Motiš se, Leo, zrelost se ne kaže v tem, da nekdo hoče umreti za plemenito stvar, temveč v tem, da hoče ponižno živeti zanjo. Osreči jo.
Zdaj je Leo približno vedel, kaj narediti. In bralca sem tukaj pustila, da sam vidi to pot ...
Zdaj je Leo približno vedel, kaj narediti. In bralca sem tukaj pustila, da sam vidi to pot ...
Nameravala sem ga pustiti ...
A to zgodbo tako čutim v sebi, da želim zapisati še nekaj misli iz "drugega" dela knjige ... naprej od tam, ko je Leo prišel do neke prelomnice.
Leo šprica šolo, da obišče bolno Beatrice, zato doma dobi kazen, da nima več izhodov od doma, izprosi si le obiske Beatrice. Starši mu dovolijo.
Kasneje mu oče pove, da je tudi on enkrat šprical šolo ... In: "Če bi jaz tisti dan šel v šolo, Leo, danes ne bi bil moški, kakršen sem. In odgovore, ki sem jih potreboval, sem prejel na dan, ko nisem šel v šolo. Dan, ko sem prvič sam iskal tisto, kar sem hotel, čeprav za ceno kazni ... /.../ Ne vem, zakaj danes nisi šel v šolo, in zato si zaslužiš kazen, ki je del igre, da si vzameš lastno odgovornost. ..."
Leo se uči ob Beatrice:
"Ni te treba biti strah besed. Tega sem se naučila med boleznijo. Stvari je treba poimenovati z njihovimi imeni, brez strahu. /.../ Tudi če je ta beseda smrt. Mene ni več strah besed, ker me ni več strah resnice. Ko je v igri tvoje življenje, se ne greš več besednih igric."
Beatrice pove Leu, da umira.
Leo: "Ni pravično."
"To ni vprašanje pravičnosti, Leo. Žal je dejstvo in to dejstvo se je zgodilo meni. Vprašanje je, ali sem jaz pripravljena ali ne. In najprej nisem bila. Zdaj, mogoče, sem. /.../ Vsa ljubezen, ki sem jo v teh mesecih čutila okoli sebe, me je spremenila, po njej sem se dotaknila Boga. Počasi, počasi me je manj strah, ne jokam, ker verjamem, da bom zaprla oči in se spet zbudila blizu njega. In ne bom več trpela."
Leo potem obiskuje Beatrice. Se uči ljubezni, življenja. Trenutek, preden v izčrpanosti zapre oči, se hvaležna zazre vame, jaz pa ... spoznam, da imam jaz vse tisto, kar ona izgublja: lase, šolo, ples, prijateljstvo, družino, ljubezen, upanje, prihodnost, življenje ... vendar jaz z vsemi temi stvarmi ne vem, kaj bi počel.
Beatrice prosi Lea, da on piše namesto nje njen dnevnik, ona ne zmore več ... Leo piše: "Dragi Bog!" Leu to kar ne gre, on ne verjame v Boga. Vendar piše: "Danes sem zelo utrujena. Zelo težko ti pišem. Čeprav bi ti imela povedati toliko stvari, a tolaži me dejstvo, da jih že vse poznaš. Kljub temu se o njih rada pogovarjam s tabo, pomaga mi, da jih bolje razumem. Sprašujem se, ali bom v nebesih lahko spet imela svoje rdeče lase ... če si mi ustvaril rdeče, je to zato, ker so ti bili všeč taki, polni življenja."
Če mu Beatrice piše, potem Bog gotovo obstaja.
Leo ima zelo rad tako Beatrice kot tudi Silvijo. A zdi se mu, da je Betrice tista prava (rdeča), Silvia je pa modra, kot so modri prijatelji. Z mamo se pogovarja o ljubezni. Mama o svojih spoznanjih: "... ljubezen noče imeti, ljubezen hoče samo ljubiti."
Leo čaka, da gresta z Nikom na zelo pomembno tekmo, kjer morajo nujno premagati nasprotnike. Tedaj dobi sporočilo. Beatrice: "Strah me je ... utrujena sem, nadvse utrujena. Sama sem ... Beatrice."
Leo ne pomišlja, pusti tekmo (se s tem zameri Niku ... zvok prijatelja, ki odhaja za vedno, saj so potem tekmo izgubili), ki ga čaka, pohiti k Beatrice.
"Hvala, danes sama ne bi zmogla ... /.../ Strah me je. - Česa? - Da bi izgubila vse, da bi končala v niču, v tišini, da bi izginila in konec, da ne bi nikoli več imela ljudi, ki jih imam rada."
Beatrice mu še zadnjič narekuje, da piše njen dnevnik. "Vzemi ga," mu potem reče. "Podarim ti ga." Poljubim jo na rdeče lase in v trenutku se moje življenje napolni z njeno krvjo.
Če obstaja raj, me bo vanj popeljala Beatrice.
Naslednjega srečanja z Beatrice ni. Ko pride Leo iz šole domov, ga mama objame in joka. Leo razume. Beatrice je umrla. Leo ne mara nepravih besed: se je poslovila, je odšla. Čenče. Umrla je.
Življenje je spraševanje, narejeno zato, da iztisne iz tebe resnico, ki je ne poznaš ...
Bog, zvezde ne koristijo več: ugasni jih drugo za drugo.
Razdri sonce in recikliraj luno.
Izprazni ocean, izkorenini rastline.
Zdaj ni nič več pomembno.
Predvsem pa me pusti pri miru!
Pogreb. Gandalf vodi mašo. Govori o nekem Jobu, kateremu je Bog vzel vse, pa mu je Job kljub temu ostal zvest, čeprav si mu je upal v obraz očitati njegovo krutost.
"In medtem ko Job kriči v svojih solzah, mu Bog reče: 'Kje si bil, ko sem postavljal temelje zemlji? Kdo je zaprl morje med dvoje vrat? Ali si kdaj, od kar živiš, zapovedal jutru, pokazal zori njeno mesto? Ali ima dež očeta? Kdo rodi rosne kaplje? Ali ti držiš skupaj Plejade, ali ti rahljaš vezi Oriona? Kdo pripravlja krokarju plen? Ali sokol po tvoji pameti postane goden in razpenja peruti proti jugu? Povej to, če si dovolj pameten!'"
Tišina.
"Mi danes, kot Job, kričimo Bogu naše nestrinjanje: ne strinjamo se s tem, za kar se je odločil, da naredi, tega ne sprejemamo in to je človeško. Toda Bog nas prosi, da zaupamo vanj. To je edina rešitev pred skrivnostjo bolečine in smrti: zaupanje v njegovo ljubezen. To pa je božje, božji dar. In ni nas treba biti strah, če nam to zdaj ne uspe. Še več, Bogu moramo jasno povedati: ne strinjamo se!"
Same čenče. Jaz Boga sovražim, zaupanje, pa kaj še!
"A mi imamo rešitev, ki je Job ni imel. Ali veste, kaj naredi pelikan, ko so njegovi mladiči lačni, on pa nima hrane, ki jim bi jo dal? S svojim dolgim kljunom si rani prsi in tako privre hranilna kri za male, ki se odžejajo na njegovi rani, kot pri izviru. Kot je naredil Kristus za nas ... /.../"
Potem duhovnik povabi, če želi kdo kaj povedati.
Leo odpre Beatricin dnevnik in prebere zadnji zapis:
"Dragi Bog, danes ti piše Leo, ker jaz ne zmorem. A tudi če se počutim še tako šibko, bi ti rada povedala, da me ni strah, ker vem, da me boš vzel v svoje roke in me boš zazibal kakor novorojeno deklico. Zdravila me niso pozdravila, a jaz sem srečna. Srečna sem, ker imam s tabo neko skrivnost: skrivnost, da te gledam, skrivnost, da se te dotikam. Dragi Bog, če me držiš objeto, me ni strah smrti."
Dvignem pogled, cerkev se mi zdi preplavljena z Mrtvim morjem mojih solz ...
Tudi Bog preliva svojo kri: neskončen dež krvavo rdeče ljubezni se vsak dan zliva na svet in nas poskuša oživeti, a mi ostajamo bolj mrtvi od mrtvih. Vedno sem se spraševal, zakaj sta ljubezen in kri iste barve: zdaj vem. Vsega je kriv Bog!
Leo šprica šolo, da obišče bolno Beatrice, zato doma dobi kazen, da nima več izhodov od doma, izprosi si le obiske Beatrice. Starši mu dovolijo.
Kasneje mu oče pove, da je tudi on enkrat šprical šolo ... In: "Če bi jaz tisti dan šel v šolo, Leo, danes ne bi bil moški, kakršen sem. In odgovore, ki sem jih potreboval, sem prejel na dan, ko nisem šel v šolo. Dan, ko sem prvič sam iskal tisto, kar sem hotel, čeprav za ceno kazni ... /.../ Ne vem, zakaj danes nisi šel v šolo, in zato si zaslužiš kazen, ki je del igre, da si vzameš lastno odgovornost. ..."
Leo se uči ob Beatrice:
"Ni te treba biti strah besed. Tega sem se naučila med boleznijo. Stvari je treba poimenovati z njihovimi imeni, brez strahu. /.../ Tudi če je ta beseda smrt. Mene ni več strah besed, ker me ni več strah resnice. Ko je v igri tvoje življenje, se ne greš več besednih igric."
Beatrice pove Leu, da umira.
Leo: "Ni pravično."
"To ni vprašanje pravičnosti, Leo. Žal je dejstvo in to dejstvo se je zgodilo meni. Vprašanje je, ali sem jaz pripravljena ali ne. In najprej nisem bila. Zdaj, mogoče, sem. /.../ Vsa ljubezen, ki sem jo v teh mesecih čutila okoli sebe, me je spremenila, po njej sem se dotaknila Boga. Počasi, počasi me je manj strah, ne jokam, ker verjamem, da bom zaprla oči in se spet zbudila blizu njega. In ne bom več trpela."
Leo potem obiskuje Beatrice. Se uči ljubezni, življenja. Trenutek, preden v izčrpanosti zapre oči, se hvaležna zazre vame, jaz pa ... spoznam, da imam jaz vse tisto, kar ona izgublja: lase, šolo, ples, prijateljstvo, družino, ljubezen, upanje, prihodnost, življenje ... vendar jaz z vsemi temi stvarmi ne vem, kaj bi počel.
Beatrice prosi Lea, da on piše namesto nje njen dnevnik, ona ne zmore več ... Leo piše: "Dragi Bog!" Leu to kar ne gre, on ne verjame v Boga. Vendar piše: "Danes sem zelo utrujena. Zelo težko ti pišem. Čeprav bi ti imela povedati toliko stvari, a tolaži me dejstvo, da jih že vse poznaš. Kljub temu se o njih rada pogovarjam s tabo, pomaga mi, da jih bolje razumem. Sprašujem se, ali bom v nebesih lahko spet imela svoje rdeče lase ... če si mi ustvaril rdeče, je to zato, ker so ti bili všeč taki, polni življenja."
Če mu Beatrice piše, potem Bog gotovo obstaja.
Leo ima zelo rad tako Beatrice kot tudi Silvijo. A zdi se mu, da je Betrice tista prava (rdeča), Silvia je pa modra, kot so modri prijatelji. Z mamo se pogovarja o ljubezni. Mama o svojih spoznanjih: "... ljubezen noče imeti, ljubezen hoče samo ljubiti."
Leo čaka, da gresta z Nikom na zelo pomembno tekmo, kjer morajo nujno premagati nasprotnike. Tedaj dobi sporočilo. Beatrice: "Strah me je ... utrujena sem, nadvse utrujena. Sama sem ... Beatrice."
Leo ne pomišlja, pusti tekmo (se s tem zameri Niku ... zvok prijatelja, ki odhaja za vedno, saj so potem tekmo izgubili), ki ga čaka, pohiti k Beatrice.
"Hvala, danes sama ne bi zmogla ... /.../ Strah me je. - Česa? - Da bi izgubila vse, da bi končala v niču, v tišini, da bi izginila in konec, da ne bi nikoli več imela ljudi, ki jih imam rada."
Beatrice mu še zadnjič narekuje, da piše njen dnevnik. "Vzemi ga," mu potem reče. "Podarim ti ga." Poljubim jo na rdeče lase in v trenutku se moje življenje napolni z njeno krvjo.
Če obstaja raj, me bo vanj popeljala Beatrice.
Naslednjega srečanja z Beatrice ni. Ko pride Leo iz šole domov, ga mama objame in joka. Leo razume. Beatrice je umrla. Leo ne mara nepravih besed: se je poslovila, je odšla. Čenče. Umrla je.
Življenje je spraševanje, narejeno zato, da iztisne iz tebe resnico, ki je ne poznaš ...
Bog, zvezde ne koristijo več: ugasni jih drugo za drugo.
Razdri sonce in recikliraj luno.
Izprazni ocean, izkorenini rastline.
Zdaj ni nič več pomembno.
Predvsem pa me pusti pri miru!
Pogreb. Gandalf vodi mašo. Govori o nekem Jobu, kateremu je Bog vzel vse, pa mu je Job kljub temu ostal zvest, čeprav si mu je upal v obraz očitati njegovo krutost.
"In medtem ko Job kriči v svojih solzah, mu Bog reče: 'Kje si bil, ko sem postavljal temelje zemlji? Kdo je zaprl morje med dvoje vrat? Ali si kdaj, od kar živiš, zapovedal jutru, pokazal zori njeno mesto? Ali ima dež očeta? Kdo rodi rosne kaplje? Ali ti držiš skupaj Plejade, ali ti rahljaš vezi Oriona? Kdo pripravlja krokarju plen? Ali sokol po tvoji pameti postane goden in razpenja peruti proti jugu? Povej to, če si dovolj pameten!'"
Tišina.
"Mi danes, kot Job, kričimo Bogu naše nestrinjanje: ne strinjamo se s tem, za kar se je odločil, da naredi, tega ne sprejemamo in to je človeško. Toda Bog nas prosi, da zaupamo vanj. To je edina rešitev pred skrivnostjo bolečine in smrti: zaupanje v njegovo ljubezen. To pa je božje, božji dar. In ni nas treba biti strah, če nam to zdaj ne uspe. Še več, Bogu moramo jasno povedati: ne strinjamo se!"
Same čenče. Jaz Boga sovražim, zaupanje, pa kaj še!
"A mi imamo rešitev, ki je Job ni imel. Ali veste, kaj naredi pelikan, ko so njegovi mladiči lačni, on pa nima hrane, ki jim bi jo dal? S svojim dolgim kljunom si rani prsi in tako privre hranilna kri za male, ki se odžejajo na njegovi rani, kot pri izviru. Kot je naredil Kristus za nas ... /.../"
Potem duhovnik povabi, če želi kdo kaj povedati.
Leo odpre Beatricin dnevnik in prebere zadnji zapis:
"Dragi Bog, danes ti piše Leo, ker jaz ne zmorem. A tudi če se počutim še tako šibko, bi ti rada povedala, da me ni strah, ker vem, da me boš vzel v svoje roke in me boš zazibal kakor novorojeno deklico. Zdravila me niso pozdravila, a jaz sem srečna. Srečna sem, ker imam s tabo neko skrivnost: skrivnost, da te gledam, skrivnost, da se te dotikam. Dragi Bog, če me držiš objeto, me ni strah smrti."
Dvignem pogled, cerkev se mi zdi preplavljena z Mrtvim morjem mojih solz ...
Tudi Bog preliva svojo kri: neskončen dež krvavo rdeče ljubezni se vsak dan zliva na svet in nas poskuša oživeti, a mi ostajamo bolj mrtvi od mrtvih. Vedno sem se spraševal, zakaj sta ljubezen in kri iste barve: zdaj vem. Vsega je kriv Bog!
Počitnice. Daleč stran od vsega. Tokrat Leu ustrezajo počitnice v samoti hribov. Ne želi biti med ljudmi.
Pod zvezdnim nebom pogovor z mamo ... O ljubezni. Leo veliko misli tudi na Silvio ...
"... ljubezen je dejanje."
"Tudi če je to ljubezen do nekoga, ki te je ranil?"
"Saj to je normalno ... Obstajata dve kategoriji oseb, ki te ranijo, Leo, tisti, ki nas sovražijo, in tisti, ki nas ljubijo ... /.../ Pogosto sami sebe varamo, Leo. Mislimo, da je ljubezen v krizi, nasprotno pa ravno ljubezen zahteva od nas, da zrastemo."
Po počitnicah končno Leo prebere Silviino staro pismo (prej ga ni hotel prebrati, ker ga je z nečim prizadela): ... Tvoj hrbet zame ne bo nikoli podoben hrbtu koga drugega. Ko mi ti obrneš hrbet, mi hrbet obrne življenje. ... Če zmoreš, me sprejmi nazaj z mojimi napakami. Tako me objemi. Kot bom naredila jaz s tabo. Najini objemi naju bodo spremenili. /.../" Komaj čaka, da se s Silvio dobita. Na rdeči klopci ni veliko prostora za dva, a če se stisneva, bo šlo, zelo skupaj, z obrazom, obrnjenim v nebo. Ljubezen je tudi to: da si skupaj narediva prostor, kjer ga primanjkuje.
Vse življenje pravzaprav zate ne dela drugega, kot da ti šiva večbarvno obleko (misel ob Harlekinu), za ceno mnogih neprespanih noči, noči iz skupaj sešitih ostankov drugih življenj.
Ravno takrat, ko se počutimo najrevnejše, nam življenje, kot mati, sešije najlepše oblačilo.
Bela kot mleko, rdeča kot kri 1
Galerija (2)
Sadovi drugihMladikeHrepenenjeKnjige in življenjeŽivljenje in smrt
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
