Bela kot mleko, rdeča kot kri 1
Že pred leti sem brala nekakšno rusko zgodovinsk
Že pred leti sem brala nekakšno rusko zgodovinsko pravljico Rdeča kot kri, bela kot sneg, bila mi je zelo všeč.
In ko me je prijateljica vprašala, če poznam knjigo Bela kot mleko, rdeča kot kri, sem pritrdila (saj sem mislila, da gre za "mojo" knjigo), a ko sva se začeli pogovarjati o vsebini, sem ugotovila, da gre za dve različni knjigi, ena ima naslov Bela kot mleko, rdeča kot kri, druga pa Rdeča kot kri, bela kot sneg!
No, in potem sem vzela v roke tudi roman Bela kot mleko, rdeča kot kri (avtor: Alessandro D'Avenia).
Že prva stran me pritegne - pritegne z enim stavkom: Če me katera pogleda, potem obstajam.
Nehote pomislim na knjigo Metafizika cevi. Na malo deklico, ki zavestno prvič pokliče svoje starše: "Mama! Ata!" in ugotovi, da onadva ne vesta, da sta to, mama in ata, če jima ona tega ne pove.
16-letni gimnazijec Leo ve, da obstaja, če ga katero dekle pogleda, zato se vozi mimo njih s svojim petdesetkubičnikom. Posebno si želi, da ga opazi leto starejša rdečelasa Beatrice (rdeča kot kri; Ustvarjena sva drug za drugega. Jaz vem. Ona ne. Ne ve, da me ljubi. Ne še.), zaradi nje si je pripravljen postriči tudi svojo levjo pričesko, samo zaradi nje, če bo ona želela. Čeprav se mu zdi, da lev brez grive ni pravi lev - in da mu ni brez veze ime Leo.
S svojim imenom se dobro počuti, ne more razumeti, kako je npr. dobila sošolka ime Elektra.
Lea je strah bele barve - tišina je bela, je nič, brez besed, brez glasbe. Sošolka Silvia, zelo dobra prijateljica, je modra barva, kot vsi dobri prijatelji. Beatrice je rdeča, z enim samim pogledom Lea prestavi v sanje.
Potem je novi profesor - Leo ga poimenuje Sanjač -, samo majhen črn madež v nepopravljivo belem dnevu. Mlad profesor, ki uči z žarečimi očmi ... Zgodovina je velik lonec, napolnjen z uresničenimi načrti ljudi, ki so postali veliki, ker so imeli pogum, da so spremenili sanje v resničnost, filozofija pa je tišina, kjer se te sanje rodijo. /.../ Kadar sanje ne izvirajo iz tišine, postanejo moreče.
Leo noče, da ga profesorjeve besede zanimajo. "Profesor, meni se vse skupaj zdi čvekanje."
"Česa te je strah?"
Mene ni ničesar strah. Vendar profesor Lea vznemirja, zato gre na internet in poišče profesorjev blog. Profesorji zunaj šole ne obstajajo. Zato sem hotel pogledati, o čem govori nekdo, ki ne more govoriti o ničemer. Profesor Sanjač na svojem blogu piše o filmu Društvo mrtvih pesnikov. In nadaljuje: "Da izkopljem lepoto, kjerkoli se nahaja, in jo podarim tistemu, ki je ob meni. Za to sem na svetu."
Lea se profesorjevi stavki dotaknejo. Ugotavlja, da je bil profesor Sanjač star 16 let, ko so dozorele njegove sanje. Leo posebnih sanj nima. Sošolka Erika-s-k-jem trdi, da so sanje odvisne od reinkarnacije, od tega, kaj smo bili v prejšnjem življenju. Erika-s-k-jem je bila v prejšnjem življenju jasminov grm, zato je vedno odišavljena. Zase Leo ne verjame, da se je kdaj reinkarniral. A Beatrice je gotovo bila zvezda! Zvezde so namreč obkrožene s sijajem, ki te slepi.
Leovo življenje postane čisto belo, primanjkuje mu črnila, ko Beatrice že dva tedna ni v šolo.
Leo se je v šoli učil tudi grščino.
Leukos - belina.
Aima - kri.
Če ti dve strašni besedi postaviš skupaj, dobiš še eno še bolj grozno: levkemija. Pomeni "bela kri".
Silvia Leu v solzah pove: "Beatrice ima levkemijo." In njene solze so postale moje.
In ko me je prijateljica vprašala, če poznam knjigo Bela kot mleko, rdeča kot kri, sem pritrdila (saj sem mislila, da gre za "mojo" knjigo), a ko sva se začeli pogovarjati o vsebini, sem ugotovila, da gre za dve različni knjigi, ena ima naslov Bela kot mleko, rdeča kot kri, druga pa Rdeča kot kri, bela kot sneg!
No, in potem sem vzela v roke tudi roman Bela kot mleko, rdeča kot kri (avtor: Alessandro D'Avenia).
Že prva stran me pritegne - pritegne z enim stavkom: Če me katera pogleda, potem obstajam.
Nehote pomislim na knjigo Metafizika cevi. Na malo deklico, ki zavestno prvič pokliče svoje starše: "Mama! Ata!" in ugotovi, da onadva ne vesta, da sta to, mama in ata, če jima ona tega ne pove.
16-letni gimnazijec Leo ve, da obstaja, če ga katero dekle pogleda, zato se vozi mimo njih s svojim petdesetkubičnikom. Posebno si želi, da ga opazi leto starejša rdečelasa Beatrice (rdeča kot kri; Ustvarjena sva drug za drugega. Jaz vem. Ona ne. Ne ve, da me ljubi. Ne še.), zaradi nje si je pripravljen postriči tudi svojo levjo pričesko, samo zaradi nje, če bo ona želela. Čeprav se mu zdi, da lev brez grive ni pravi lev - in da mu ni brez veze ime Leo.
S svojim imenom se dobro počuti, ne more razumeti, kako je npr. dobila sošolka ime Elektra.
Lea je strah bele barve - tišina je bela, je nič, brez besed, brez glasbe. Sošolka Silvia, zelo dobra prijateljica, je modra barva, kot vsi dobri prijatelji. Beatrice je rdeča, z enim samim pogledom Lea prestavi v sanje.
Potem je novi profesor - Leo ga poimenuje Sanjač -, samo majhen črn madež v nepopravljivo belem dnevu. Mlad profesor, ki uči z žarečimi očmi ... Zgodovina je velik lonec, napolnjen z uresničenimi načrti ljudi, ki so postali veliki, ker so imeli pogum, da so spremenili sanje v resničnost, filozofija pa je tišina, kjer se te sanje rodijo. /.../ Kadar sanje ne izvirajo iz tišine, postanejo moreče.
Leo noče, da ga profesorjeve besede zanimajo. "Profesor, meni se vse skupaj zdi čvekanje."
"Česa te je strah?"
Mene ni ničesar strah. Vendar profesor Lea vznemirja, zato gre na internet in poišče profesorjev blog. Profesorji zunaj šole ne obstajajo. Zato sem hotel pogledati, o čem govori nekdo, ki ne more govoriti o ničemer. Profesor Sanjač na svojem blogu piše o filmu Društvo mrtvih pesnikov. In nadaljuje: "Da izkopljem lepoto, kjerkoli se nahaja, in jo podarim tistemu, ki je ob meni. Za to sem na svetu."
Lea se profesorjevi stavki dotaknejo. Ugotavlja, da je bil profesor Sanjač star 16 let, ko so dozorele njegove sanje. Leo posebnih sanj nima. Sošolka Erika-s-k-jem trdi, da so sanje odvisne od reinkarnacije, od tega, kaj smo bili v prejšnjem življenju. Erika-s-k-jem je bila v prejšnjem življenju jasminov grm, zato je vedno odišavljena. Zase Leo ne verjame, da se je kdaj reinkarniral. A Beatrice je gotovo bila zvezda! Zvezde so namreč obkrožene s sijajem, ki te slepi.
Leovo življenje postane čisto belo, primanjkuje mu črnila, ko Beatrice že dva tedna ni v šolo.
Leo se je v šoli učil tudi grščino.
Leukos - belina.
Aima - kri.
Če ti dve strašni besedi postaviš skupaj, dobiš še eno še bolj grozno: levkemija. Pomeni "bela kri".
Silvia Leu v solzah pove: "Beatrice ima levkemijo." In njene solze so postale moje.
Leo hoče pomagati Beatrice. Gre v bolnišnico, da bi dal kri zanjo. A ker ni polnoleten, zahtevajo v bolnišnici dovoljenje staršev.
Potem Leu vzamejo kri, res ima pravo kri za Beatrice. Oče: "Ponosen sem nate, Leo, zaradi tega, kar si naredil. ... Verjamem, da si danes začel biti moški: naredil si nekaj, kar ti ni nihče priporočil ali sklenil namesto tebe. Ti sam si izbral."
Po prometni nesreči leži Leo v bolnišnici, v isti, kot leži Beatrice, in ko končno sme on spet vstajati, jo v bolnišnici kar sam podjetno poišče, najde utrujeno (ima kemoterapijo) in spečo in jo tiho opazuje.
Ob svojem sosedu v sobi, ki ima ženo in dva otroka, Leo razmišlja, kako dobro je imeti družino: ... so mi jasno pokazali, ko bom velik, si želim tako enotno družino, kot je njihova. Zato, da tudi če ti gre slabo, ostaneš miren, saj je to smisel lepega življenja: nekdo, ki te ljubi, tudi ko ti gre slabo. Nekdo, ki prenaša tvoj smrad. Samo kdor ljubi tvoj smrad, te zares ljubi. Daje ti moč, daje ti vedrino. In to se mi zdi lep način, da zgradiš obrambo proti bolečinam., ki te doletijo v življenju.
Silvia obišče Lea in mu pripoveduje, kako je 50-letna profesorica prišla v šolo v takem minikrilu, da so fantje ponoreli in so jo fotografirali z mobilniki.
"Ne! In jaz sem to zamudil ..."
Silvia se ustavi: "Pujs!"
"Ne, lev ... /.../ A tebi ni všeč, če te gledajo?"
Silvia se za trenutek obotavlja:
"Ja ... zelo ... a nočem nikogar siliti v to, da me gleda, ženska pa ve, kako nekoga prisiliti. Kakšne druge pa imajo, nasprotno, raje, da čakajo na nekoga, ki bo tam samo zanje in jih bo hotel odkriti korak za korakom, kot je to s sanjami ..."
To je še ena stvar, o kateri moram razmisliti. Sanje so kot zvezde: šele ko ugasnejo umetne luči, jih vidiš vse, kako se svetijo, čeprav so bile tam tudi že prej. /.../"
Leo se potem vrne v šolo, a Beatrice je ponovno v bolnišnici. Leo jo gre spet obiskat in ko končno najde malo zatemnjeno sobo, v kateri naj bi ležala Beatice, ugotovi, da ga je sestra napotila narobe, kajti v tisti sobi počiva drobna krhka deklica brez las na glavi in z infuzijo v roki, roka ob igli je vsa vijoličasta. Deklica mirno spi. Lea je groza, ko vidi tako bolno deklico. Na nočni omarici opazi fotografijo te deklice v maminem objemu - in na fotografiji piše: "Vedno sem s tabo, nič naj te ne bo strah, moja mala Beatrice." Ta deklica ima rdeče lase! Ta deklica je Beatrice!
Leo zbeži. Začne sovražiti resničnost. Končno sem našel način, da se branim pred tem strupenim škorpijonom, pred resničnostjo. Sovraštvo je edini način, da si še bolj strupen kot škorpijon.
Leo ne vidi več smisla. V šoli postane tako moteč, da ga za en dan celo izključijo. Pred tem protestira celo profesorju Sanjaču: Profesor bere pismo člana italijanskega odporniškega gibanja: "4. avgust 1944 - Očka in mami, umiram, premagan od mračne vihre sovraštva, jaz, ki nisem hotel živeti za drugo kot za ljubezen. Bog je ljubezen in Bog ne umre. Ljubezen ne umre ..."
Leo vskoči: "Bedarije!"
Profesor molči celo minuto, nakar ga z mirnim glasom vpraša: "Kdo si ti, da sodiš življenje tega človeka?" Vprašanje je bilo kot bencin na Leov ogenj.
"Vse to so iluzije. Življenje je prazna škatla, ki jo polnimo z bedarijami, da nam postane všeč, potem pa zadošča nič in puf ... Znajdeš se brez vsega. Ta moški si je utvarjal, da bo njegovo življenje dobilo smisel, če bo umrl za nekaj, za kar je verjel, da je dobro. Srečen on. A to je samo prevleka, ki naredi tabletko manj grenko. Škatla ostane prazna."
Profesor nekaj časa molči, potem mirno reče: "Bedarije!" Leo se razjezi in enostavno odide iz razreda. Podoba deklice brez las, Beatricine blede sence, pa mi podžiga željo, da preklinjam. Kolnem večkrat, vseskozi, močno. In spoznam, da Bog obstaja, drugače se ne bi počutil bolje. Če se spopadeš z božičkom, ti ne gre bolje.
Profesorju Sanjaču ni vseeno za Lea in ga čisto preprosto - obišče na domu. "... mogoče bi rad zaključil včerajšnji pogovor."
Saj sem vedel. Prfoksi so prfoksi do smrti, morajo te poučevati, tudi pri tebi doma.
Leo se profesorju odpre: "Kaj bi naredili vi, profesor, če bi umirala vaša punca? /.../ Ni zares moje dekle, a je, kot bi to bila. /.../ Ona je zdaj bleda. Zgubila je svoje rdeče lase, lase, zaradi katerih sem se zaljubil vanjo. Jaz pa si nisem upal niti govoriti z njo, ji pomagati, jo vprašati, kako ji gre. Ko sem jo videl tako, sem pobegnil. Pobegnil sem, ker sem strahopetnež. /.../ Pobegnem kot bojazljivec. /.../ Ogaben sem."
Neutolažljivo jokam ... /.../ Sanjač hodi molče poleg mene, njegova močna roka na mojem ramenu. Počutim se kot kreten. Šestnajtletni moški sem, pa jokam. Jokam pred profesorjem za zgodovino in filozofijo. /.../
"Vsi imamo nekaj, česar se sramujemo. Vsi smo zbežali, Leo. A to nas dela ljudi. /.../
Normalno je, da nas je strah. Kot je normalno, da jokamo. To ne pomeni, da smo strahopetci. Strahopetci so tisti, ki se delajo, da ni nič, in se obrnejo stran. /.../ Verjamem, da si pošizil - rekel je pošizil - na vse in nase. Toda s tem, da pošiziš, ne rešiš ničesar. Lahko pošiziš do skrajnosti, a to ne bo ozdravilo Beatrice. Nekoč sem bral v eni knjigi, da ljubezen ne obstaja zato, da nas osreči, temveč zato, da nam pokaže, koliko smo sposobni prenašati bolečino."
"A jaz sem pobegnil! Jaz, ki bi moral biti sposoben umreti zanjo, samo da bi jo ozdravil!"
"Motiš se, Leo, zrelost se ne kaže v tem, da nekdo hoče umreti za plemenito stvar, temveč v tem, da hoče ponižno živeti zanjo. Osreči jo."
Profesor se Leu zahvali za družbo in za to, kar mu je podaril. "Hvala za današnjo uro, Leo. Danes si bil ti učitelj."
Od joka imam rdeče oči, brez moči sem, izpraznjen, in kljub temu najsrečnejši šestnajstletnik na zemlji, ker imam upanje.
In Leo potem spet vidi pot ...
Alessandro D'Avenia, roman, izdala Družina 2011
Potem Leu vzamejo kri, res ima pravo kri za Beatrice. Oče: "Ponosen sem nate, Leo, zaradi tega, kar si naredil. ... Verjamem, da si danes začel biti moški: naredil si nekaj, kar ti ni nihče priporočil ali sklenil namesto tebe. Ti sam si izbral."
Po prometni nesreči leži Leo v bolnišnici, v isti, kot leži Beatrice, in ko končno sme on spet vstajati, jo v bolnišnici kar sam podjetno poišče, najde utrujeno (ima kemoterapijo) in spečo in jo tiho opazuje.
Ob svojem sosedu v sobi, ki ima ženo in dva otroka, Leo razmišlja, kako dobro je imeti družino: ... so mi jasno pokazali, ko bom velik, si želim tako enotno družino, kot je njihova. Zato, da tudi če ti gre slabo, ostaneš miren, saj je to smisel lepega življenja: nekdo, ki te ljubi, tudi ko ti gre slabo. Nekdo, ki prenaša tvoj smrad. Samo kdor ljubi tvoj smrad, te zares ljubi. Daje ti moč, daje ti vedrino. In to se mi zdi lep način, da zgradiš obrambo proti bolečinam., ki te doletijo v življenju.
Silvia obišče Lea in mu pripoveduje, kako je 50-letna profesorica prišla v šolo v takem minikrilu, da so fantje ponoreli in so jo fotografirali z mobilniki.
"Ne! In jaz sem to zamudil ..."
Silvia se ustavi: "Pujs!"
"Ne, lev ... /.../ A tebi ni všeč, če te gledajo?"
Silvia se za trenutek obotavlja:
"Ja ... zelo ... a nočem nikogar siliti v to, da me gleda, ženska pa ve, kako nekoga prisiliti. Kakšne druge pa imajo, nasprotno, raje, da čakajo na nekoga, ki bo tam samo zanje in jih bo hotel odkriti korak za korakom, kot je to s sanjami ..."
To je še ena stvar, o kateri moram razmisliti. Sanje so kot zvezde: šele ko ugasnejo umetne luči, jih vidiš vse, kako se svetijo, čeprav so bile tam tudi že prej. /.../"
Leo se potem vrne v šolo, a Beatrice je ponovno v bolnišnici. Leo jo gre spet obiskat in ko končno najde malo zatemnjeno sobo, v kateri naj bi ležala Beatice, ugotovi, da ga je sestra napotila narobe, kajti v tisti sobi počiva drobna krhka deklica brez las na glavi in z infuzijo v roki, roka ob igli je vsa vijoličasta. Deklica mirno spi. Lea je groza, ko vidi tako bolno deklico. Na nočni omarici opazi fotografijo te deklice v maminem objemu - in na fotografiji piše: "Vedno sem s tabo, nič naj te ne bo strah, moja mala Beatrice." Ta deklica ima rdeče lase! Ta deklica je Beatrice!
Leo zbeži. Začne sovražiti resničnost. Končno sem našel način, da se branim pred tem strupenim škorpijonom, pred resničnostjo. Sovraštvo je edini način, da si še bolj strupen kot škorpijon.
Leo ne vidi več smisla. V šoli postane tako moteč, da ga za en dan celo izključijo. Pred tem protestira celo profesorju Sanjaču: Profesor bere pismo člana italijanskega odporniškega gibanja: "4. avgust 1944 - Očka in mami, umiram, premagan od mračne vihre sovraštva, jaz, ki nisem hotel živeti za drugo kot za ljubezen. Bog je ljubezen in Bog ne umre. Ljubezen ne umre ..."
Leo vskoči: "Bedarije!"
Profesor molči celo minuto, nakar ga z mirnim glasom vpraša: "Kdo si ti, da sodiš življenje tega človeka?" Vprašanje je bilo kot bencin na Leov ogenj.
"Vse to so iluzije. Življenje je prazna škatla, ki jo polnimo z bedarijami, da nam postane všeč, potem pa zadošča nič in puf ... Znajdeš se brez vsega. Ta moški si je utvarjal, da bo njegovo življenje dobilo smisel, če bo umrl za nekaj, za kar je verjel, da je dobro. Srečen on. A to je samo prevleka, ki naredi tabletko manj grenko. Škatla ostane prazna."
Profesor nekaj časa molči, potem mirno reče: "Bedarije!" Leo se razjezi in enostavno odide iz razreda. Podoba deklice brez las, Beatricine blede sence, pa mi podžiga željo, da preklinjam. Kolnem večkrat, vseskozi, močno. In spoznam, da Bog obstaja, drugače se ne bi počutil bolje. Če se spopadeš z božičkom, ti ne gre bolje.
Profesorju Sanjaču ni vseeno za Lea in ga čisto preprosto - obišče na domu. "... mogoče bi rad zaključil včerajšnji pogovor."
Saj sem vedel. Prfoksi so prfoksi do smrti, morajo te poučevati, tudi pri tebi doma.
Leo se profesorju odpre: "Kaj bi naredili vi, profesor, če bi umirala vaša punca? /.../ Ni zares moje dekle, a je, kot bi to bila. /.../ Ona je zdaj bleda. Zgubila je svoje rdeče lase, lase, zaradi katerih sem se zaljubil vanjo. Jaz pa si nisem upal niti govoriti z njo, ji pomagati, jo vprašati, kako ji gre. Ko sem jo videl tako, sem pobegnil. Pobegnil sem, ker sem strahopetnež. /.../ Pobegnem kot bojazljivec. /.../ Ogaben sem."
Neutolažljivo jokam ... /.../ Sanjač hodi molče poleg mene, njegova močna roka na mojem ramenu. Počutim se kot kreten. Šestnajtletni moški sem, pa jokam. Jokam pred profesorjem za zgodovino in filozofijo. /.../
"Vsi imamo nekaj, česar se sramujemo. Vsi smo zbežali, Leo. A to nas dela ljudi. /.../
Normalno je, da nas je strah. Kot je normalno, da jokamo. To ne pomeni, da smo strahopetci. Strahopetci so tisti, ki se delajo, da ni nič, in se obrnejo stran. /.../ Verjamem, da si pošizil - rekel je pošizil - na vse in nase. Toda s tem, da pošiziš, ne rešiš ničesar. Lahko pošiziš do skrajnosti, a to ne bo ozdravilo Beatrice. Nekoč sem bral v eni knjigi, da ljubezen ne obstaja zato, da nas osreči, temveč zato, da nam pokaže, koliko smo sposobni prenašati bolečino."
"A jaz sem pobegnil! Jaz, ki bi moral biti sposoben umreti zanjo, samo da bi jo ozdravil!"
"Motiš se, Leo, zrelost se ne kaže v tem, da nekdo hoče umreti za plemenito stvar, temveč v tem, da hoče ponižno živeti zanjo. Osreči jo."
Profesor se Leu zahvali za družbo in za to, kar mu je podaril. "Hvala za današnjo uro, Leo. Danes si bil ti učitelj."
Od joka imam rdeče oči, brez moči sem, izpraznjen, in kljub temu najsrečnejši šestnajstletnik na zemlji, ker imam upanje.
In Leo potem spet vidi pot ...
Alessandro D'Avenia, roman, izdala Družina 2011
Galerija (1)
Sadovi drugihMladikeHrepenenjeŽivljenje in smrtKnjige in življenje
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
