Anton van de Velde: Srce zmaguje
V roke mi je prišla stara knjiga, v slovenščini je izšla januarja 1945, v Slovenčevi knjižnici.
V roke mi je prišla stara knjiga, v slovenščini je izšla januarja 1945, v Slovenčevi knjižnici.
Knjigo Srce zmaguje je napisal Anton van de Velde.
Knjigo Srce zmaguje je napisal Anton van de Velde.
Zgodba govori o ljubezni med Jonom in Greeto, o njunem veselju ob rojevanju otrok; o bolečini in grozi, ko jima prvi otroček zaradi davice skoraj umre; o njunih stiskah ob revščini, njegovi brezposelnosti, a hkrati o njegovem ponosu, saj službo izgubi, ker on kot edini od uslužbencev noče podpisati nekega papirja. A kljub vsemu, četudi večkrat čisto brez denarja, je v njuni družini veselje, ki žari iz njunih ljubečih src ...
Knjigo odlikuje tudi prisrčen humor.
Zanimivo, kako sodobna tematika, brezposelnost, skrb za jutri ... hkrati pa: ljubezen med ljudmi je največ - v vseh časih.
Jon in Greeta sta vsa srečna, ko ugotovita, da pričakujeta otroka. Pod njima pa v trgovini njuna stanodajalka veselo pripoveduje nakupovalki, da je zgornja gospa v pričakovanju. Nasprotna gospa pa se smehlja svojemu psičku Toutouju, ki ji čepi v naročju in gloda košček sladkorja.
"Otroci?" pravi zadržano. "Otroci v teh časih?" /.../
Jon in Greeta spita kot kraljevska otroka. Med njima klije novo upanje.
Potem Greeta rodi, porod je zelo huda preizkušnja tudi za Jona, ki se mu trpeča žena zelo smili in ga vsega solznega in objokanega pošlje babica iz sobe, kjer Greeta rojeva.
In potem se rodi fantek. In začenja se srečno družinsko življenje.
Jon spi svoj prvi spanec. Sin je vso noč prepeval, kar je pač običajni uvod v vse umrljivo, in očetovstvo se pričenja ritmično s petimi koraki tja, petimi koraki sem ob pesmi: Aja tutaja.
Fantka potem krstijo. Po krstu: Prav tedaj, ko se odpeljejo, dospe pogreb. Eden prihaja, drugi odhaja. Življenje je preprosto: vstopiš in izstopiš.
Mali dojenček je lačen. Gerrits junior hoče spet piti. Moški so nenasitni.
Teta umira in umre ... Potem: Jon zaklene in odide, da poišče pogrebni zavod. Človek ne more sam ne na svet ne s sveta, vedno mu morajo drugi pomagati. Rojstvo in smrt sta občestveni zadevi. Samo na fronti, tam si umrl brez spremstva, toda Smrt jih je pokosila sto in sto hkrati. To bi bili takrat služili pogrebni zavodi ... Jon se smehlja, ko odpre pogrebni podjetnik vrata.
"Prihajate zavoljo pogreba?"
Ne, si misli Jon, zavoljo vnebohoda. Umrljivo telo lahko s častmi spravijo ob devetih do cerkve. Lepši del tete Lietje živi v skromnih spominih, njen najlepši del pa zdaj sedi pri ljubem Bogu. Celo smrt je prilika za veselje, saj je dokončno rojstvo iz tesnega telesa zemlje.
/.../
Pokop je obrt prav tako za duhovnika kakor za pogrebnega podjetnika.
"Si slišal latinščino?" vpraša Nand in posmehljivo pogleda Jona.
"Ne znam latinskega," pravi Jon.
"Same jagode z rožnega venca, " se smeje stric. "Čim hitreje, tem bolje. Svojo pesmico znajo na pamet."
"Hitro ali počasi," pravi Jon, "blagoslov ostane blagoslov." Kako pa je zdaj z njim, da svojim lastnim besedam ne verjame?
Jodo reši to vprašanje: "Duhovniki so tudi ljudje, tudi njih v noge zebe."
Življenje teče dalje ... Večer je mil in nebo se sveti kakor temnomoder kristal. Greeta šiva srajčke za številko dve, ako Bog da. Jon poskuša pisati. Naj poreče kdo, da je romantika, toda dva človeka, ki imata majhnega, spečega fantička in v sebi veliko pogumno ljubezen, čutita morda vendarle vsaj nekaj tiste skrivnosti, ki jo je položil Bog v ljudi, da bi bili srečni že na tem svetu. Jon nocoj ne more pisati. Vidi svojo ženo /.../. Lepa je, njegova Greeta, materinstvo je požlahtnilo njeno telo. Neka mirna sila ji je prišla v život in obilna kri, ki hrani zdaj spet dve srci, ji rdeči kožo, da je kakor z bogatim soncem obsijan sad.
Leta in leta jih stiska revščina, Jon je brezposeln, pogosto so popolnoma brez denarja. In v vsem tem je zelo preizkušena tudi moč vere ...
Nekega dne pride na obisk župnik:
"... Vidite, kadar stojimo na prižnici, smo najprej duhovniki in nato ljudje; v življenju pa je večkrat narobe ..."
"Ali res mislite, gospod župnik, da vaša vera in vaše zaupanje lahko komu branita, da ne znori?"
"... večino blaznežev je potrebno iskati med tistimi, ki nimajo nikake opore več tam zgoraj."
"Vas že razumem, gospod župnik, vi molite, škropite z blagoslovljeno vodo predse in okoli sebe in s tem se vlada svet, od tega lahko jemo, pijemo, najemnino plačujemo in predvsem otroke rodimo."
"Ne, Jon, nikakor ne. Jaz bom s svojo molitvijo in s svojo blagoslovljeno vodo teže prišel v nebesa kakor oče ali mati z obilno družino."
/.../
"Gospod župnik, vi nimate otrok, kaj veste vi o skrbeh, o ..."
"Poslušajte no, Jon, ko bi morali izbirati: bogastvo brez otrok ali revščina z otroki, kaj bi storili?" Molk. "Vidite, Jon, to je tudi za vas odgovor na vsa vprašanja. /.../"
"Gospod župnik, moj čas otroškega zaupanja je mimo. Leta in leta se trapim brez zaslužka, ne, rinem vedno globlje v bedo - samo bedak lahko še verjame v nebeško mano." /.../
Jon in Greeta sta vsa srečna, ko ugotovita, da pričakujeta otroka. Pod njima pa v trgovini njuna stanodajalka veselo pripoveduje nakupovalki, da je zgornja gospa v pričakovanju. Nasprotna gospa pa se smehlja svojemu psičku Toutouju, ki ji čepi v naročju in gloda košček sladkorja.
"Otroci?" pravi zadržano. "Otroci v teh časih?" /.../
Jon in Greeta spita kot kraljevska otroka. Med njima klije novo upanje.
Potem Greeta rodi, porod je zelo huda preizkušnja tudi za Jona, ki se mu trpeča žena zelo smili in ga vsega solznega in objokanega pošlje babica iz sobe, kjer Greeta rojeva.
In potem se rodi fantek. In začenja se srečno družinsko življenje.
Jon spi svoj prvi spanec. Sin je vso noč prepeval, kar je pač običajni uvod v vse umrljivo, in očetovstvo se pričenja ritmično s petimi koraki tja, petimi koraki sem ob pesmi: Aja tutaja.
Fantka potem krstijo. Po krstu: Prav tedaj, ko se odpeljejo, dospe pogreb. Eden prihaja, drugi odhaja. Življenje je preprosto: vstopiš in izstopiš.
Mali dojenček je lačen. Gerrits junior hoče spet piti. Moški so nenasitni.
Teta umira in umre ... Potem: Jon zaklene in odide, da poišče pogrebni zavod. Človek ne more sam ne na svet ne s sveta, vedno mu morajo drugi pomagati. Rojstvo in smrt sta občestveni zadevi. Samo na fronti, tam si umrl brez spremstva, toda Smrt jih je pokosila sto in sto hkrati. To bi bili takrat služili pogrebni zavodi ... Jon se smehlja, ko odpre pogrebni podjetnik vrata.
"Prihajate zavoljo pogreba?"
Ne, si misli Jon, zavoljo vnebohoda. Umrljivo telo lahko s častmi spravijo ob devetih do cerkve. Lepši del tete Lietje živi v skromnih spominih, njen najlepši del pa zdaj sedi pri ljubem Bogu. Celo smrt je prilika za veselje, saj je dokončno rojstvo iz tesnega telesa zemlje.
/.../
Pokop je obrt prav tako za duhovnika kakor za pogrebnega podjetnika.
"Si slišal latinščino?" vpraša Nand in posmehljivo pogleda Jona.
"Ne znam latinskega," pravi Jon.
"Same jagode z rožnega venca, " se smeje stric. "Čim hitreje, tem bolje. Svojo pesmico znajo na pamet."
"Hitro ali počasi," pravi Jon, "blagoslov ostane blagoslov." Kako pa je zdaj z njim, da svojim lastnim besedam ne verjame?
Jodo reši to vprašanje: "Duhovniki so tudi ljudje, tudi njih v noge zebe."
Življenje teče dalje ... Večer je mil in nebo se sveti kakor temnomoder kristal. Greeta šiva srajčke za številko dve, ako Bog da. Jon poskuša pisati. Naj poreče kdo, da je romantika, toda dva človeka, ki imata majhnega, spečega fantička in v sebi veliko pogumno ljubezen, čutita morda vendarle vsaj nekaj tiste skrivnosti, ki jo je položil Bog v ljudi, da bi bili srečni že na tem svetu. Jon nocoj ne more pisati. Vidi svojo ženo /.../. Lepa je, njegova Greeta, materinstvo je požlahtnilo njeno telo. Neka mirna sila ji je prišla v život in obilna kri, ki hrani zdaj spet dve srci, ji rdeči kožo, da je kakor z bogatim soncem obsijan sad.
Leta in leta jih stiska revščina, Jon je brezposeln, pogosto so popolnoma brez denarja. In v vsem tem je zelo preizkušena tudi moč vere ...
Nekega dne pride na obisk župnik:
"... Vidite, kadar stojimo na prižnici, smo najprej duhovniki in nato ljudje; v življenju pa je večkrat narobe ..."
"Ali res mislite, gospod župnik, da vaša vera in vaše zaupanje lahko komu branita, da ne znori?"
"... večino blaznežev je potrebno iskati med tistimi, ki nimajo nikake opore več tam zgoraj."
"Vas že razumem, gospod župnik, vi molite, škropite z blagoslovljeno vodo predse in okoli sebe in s tem se vlada svet, od tega lahko jemo, pijemo, najemnino plačujemo in predvsem otroke rodimo."
"Ne, Jon, nikakor ne. Jaz bom s svojo molitvijo in s svojo blagoslovljeno vodo teže prišel v nebesa kakor oče ali mati z obilno družino."
/.../
"Gospod župnik, vi nimate otrok, kaj veste vi o skrbeh, o ..."
"Poslušajte no, Jon, ko bi morali izbirati: bogastvo brez otrok ali revščina z otroki, kaj bi storili?" Molk. "Vidite, Jon, to je tudi za vas odgovor na vsa vprašanja. /.../"
"Gospod župnik, moj čas otroškega zaupanja je mimo. Leta in leta se trapim brez zaslužka, ne, rinem vedno globlje v bedo - samo bedak lahko še verjame v nebeško mano." /.../
poševno - citirano
Galerija (1)
Sadovi drugihSrčne zgodbeZavezaKnjige in življenjeBlagor čistim v srcu
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
