Helena je v šoli čisto odsotna in ko potem ponori in zbeži iz razreda, pošlje razredničarka, gospa Tepp, za njo Kitty, kar je nenavadno, saj nista posebno dobri prijateljici, medtem ko ima v razredu svojo najboljšo prijateljico.
A gospa Tepp natančno ve, zakaj se je tako odločila!
Helena dolgo joka v garderobi in zelo jasno kaže, da noče imeti nobene komunikacije s Kitty.
A potem se Kitty utrne, da je videla Heleno pred kratkim v trgovini pri družinskem nakupu - ob nakupovalnem vozičku sta bila ob Heleni oče in mama ... ne, ni bil oče. Bil je en drug moški!
In zdaj Kitty naenkrat ugotovi, zakaj je učiteljica za sošolko poslala njo in ne Helenine najboljše prijateljice Lize. (Gospa Tepp namreč pravi, da je živeti življenje dolgotrajna in mukotrpna naloga. Pri tem nam pomagajo zgodbe in knjige. Nekatere nam pomagajo živeti. Druge nam pomagajo zajeti sapo. Najboljše nam nudijo oboje hkrati. In za obupano Heleno pošlje Kitty z njeno živo zgodbo.)
Kitty namreč se je tudi soočala s težavami, ki navalijo na otroka ločenih staršev, posebej pa še s težavami, ki pridejo z novimi prijatelji/cami njihovih mam oz. očetov.
In tako začne Kitty od joka zabuhli sošolki pripovedovati svojo zgodbo, kaj vse je naredila, da bi dopovedala novemu maminemu prijatelju, kako zelo ga ne mara.
Recimo, ko je bil pri njih na obisku, je stalno pripovedovala o prejšnjem maminem prijatelju ... Poimenovala ga je Zijalo in o njem je pretirane stvari pisala v vseh šolskih spisih in tudi poskrbela, da je potem on "slučajno" našel njen že ocenjen spis na kavču.
Knjiga je napisana v lepem in živahnem jeziku. Je nabita z življenjem.
Zdi se mi, da zelo lepo prikaže težave, ki jih lahko doživljajo otroci, ko se njihovi starši navezujejo na nove bližnje prijatelje, na nove partnerje.
Nekaj citatov:
Mama se z bivšim možem dogovarja, da Kitty prešola, oče pa pravi, da hči nima nič proti sedanji šoli, sprememba okolja bi jo pa lahko vrgla s tira.
"Bolje, da jo vrže s tira, kot da ostane nepismena," je ostro odgovorila mama in začela nakladati, da je dobra izobrazba investicija za vse življenje. Če bi jo kdo slišal, bi si lahko mislil, da sem vrsta starostnega zavarovanja.
Tako se je oče vdal.
"Mogoče imaš prav," je rekel. "Zadnjič, ko je bila pri meni, sem omenil gospo Pankhurstovo (britansko feministko, op.), pa je mislila, da govorim o svoji snažilki."
No, in potem je mama preiskala vse mogoče šole in se odločila za neko dekliško šolo.
"Ne moreš pričakovati, da bom hodila v dekliško šolo," sem tarnala.
"Zakaj pa ne?" me je vprašala. "In ti trdiš, da si feministka? Kaj imaš proti puncam?"
Kitty, sestrica Dita in njuna mama so zagrizene okoljevarstvenice, borijo se za jedrsko razorožitev. V ta namen hodijo na zborovanja, protestirajo.
Mama: "Kitty: ko opaziš, da se tvoji nasprotniki zatekajo k osebnim žalitvam, veš, da si na poti k zmagi."
Na protestih v nekem vojaškem oporišču.
Ulezi se in se zazri v nebo. Tako enostavno je, pa vendar spremeni vse. Nebo je tako neverjetno široko, da mi jemlje sapo. Samo če ležiš na hrbtu, lahko zares dojameš, kako ogromno je. /.../ Mislim, da bi se vsak Zemljan moral vsaj enkrat na dan uleči na hrbet, tiho obležati in se predati osupljivi širini neba.
Minuta molka je potekla, iz mojih usta pa je privrelo navdušenje: "Mislim, da bi se vsak Zemljan moral vsaj enkrat na dan uleči na hrbet, tiho obležati in se prepustiti osupljivi širini neba."
"Gotovo se šališ!"
Zijalo se je stresel od groze. Medtem ko smo ležali na tleh, je stal ob dveh policajih, da bi rešil tisto, kar je še ostalo od njegove obleke in dostojanstva. /.../
"Kitty ima prav," mi je pritrdila mama in si s kavbojk otresla prah in kamenčke. "Ljudje zapravljajo svoje življenje, ko se ženejo, da bi zgradili čim več novega in uničili staro. Moramo si vzeti čas in si ogledati tisto, kar je tukaj že od vsega začetka."
"Prazno nebo!"
"Neskončnost," ga je popravila mama. "Večnost."
Kako je lahko otrokom težko, ko se starši razhajajo ... četudi se to dogaja z novim partnerjem, ki so ga morda otroci vendar počasi vzljubili ...
Kakšna nezaslišana nesramnost! Bila sem tako besna, da sem nalašč zaloputnila z vrati, ko sem odhajala v šolo. Starši si pa res dosti privoščijo! Če se odločijo, da bi otrokom pojasnili, kaj se dogaja, ker bi jih to utegnilo čustveno vznemiriti, potem jim pač ničesar ne pojasnijo. Hkrati živijo v veri, da so jim velikodušno prihranili čustven pretres - preprosto, ni kaj! Ko je zaljubljena v Zijalo, niti ne opazi, da ga sovražim iz dna duše, da me že ob sami misli nanj oblije kurja polt in da si želim, da bi ga pobralo. Pretečejo tedni in spoznam, da se bom hočeš nočeš morala z njim sprijazniti. /.../ Torej z nadčloveškimi napori skušam najti skupni jezik z Geraldom .../.../.
Potem pa -puf! Samo zato, ker mami Gerald nekega večera stopi na žulj, ga nažene za vedno. Potem ponovno zamiži, da ne bi po pomoti opazila čustev svojih najbližjih. /.../ ... mama se je odločila, da tista oseba več ne obstaja.
A izkazale so se Zijalove (Geraldove) lastnosti, bil je sicer dolgočasen, toda tudi zanesljiv, predvidljiv in stanoviten. In ko ga je mama še posebej potrebovala (na sodišču, kamor je morala, ker je kot protestnica prerezala žico v mornariški bazi), je prišel in ji bil v oporo.
Za protijedrske demonstracije pa še vedno nima najmanjšega razumevanja, vendar me to več ne moti. Samo smili se mi še, ker je tako slep, da ne vidi, kar vidim sama, da je tako otopel, da ne čuti, kar čutimjaz.
Anne Fine: Zijalo, založba Mladika, Lj. 2000
Helena dolgo joka v garderobi in zelo jasno kaže, da noče imeti nobene komunikacije s Kitty.
A potem se Kitty utrne, da je videla Heleno pred kratkim v trgovini pri družinskem nakupu - ob nakupovalnem vozičku sta bila ob Heleni oče in mama ... ne, ni bil oče. Bil je en drug moški!
In zdaj Kitty naenkrat ugotovi, zakaj je učiteljica za sošolko poslala njo in ne Helenine najboljše prijateljice Lize. (Gospa Tepp namreč pravi, da je živeti življenje dolgotrajna in mukotrpna naloga. Pri tem nam pomagajo zgodbe in knjige. Nekatere nam pomagajo živeti. Druge nam pomagajo zajeti sapo. Najboljše nam nudijo oboje hkrati. In za obupano Heleno pošlje Kitty z njeno živo zgodbo.)
Kitty namreč se je tudi soočala s težavami, ki navalijo na otroka ločenih staršev, posebej pa še s težavami, ki pridejo z novimi prijatelji/cami njihovih mam oz. očetov.
In tako začne Kitty od joka zabuhli sošolki pripovedovati svojo zgodbo, kaj vse je naredila, da bi dopovedala novemu maminemu prijatelju, kako zelo ga ne mara.
Recimo, ko je bil pri njih na obisku, je stalno pripovedovala o prejšnjem maminem prijatelju ... Poimenovala ga je Zijalo in o njem je pretirane stvari pisala v vseh šolskih spisih in tudi poskrbela, da je potem on "slučajno" našel njen že ocenjen spis na kavču.
Knjiga je napisana v lepem in živahnem jeziku. Je nabita z življenjem.
Zdi se mi, da zelo lepo prikaže težave, ki jih lahko doživljajo otroci, ko se njihovi starši navezujejo na nove bližnje prijatelje, na nove partnerje.
Mama se z bivšim možem dogovarja, da Kitty prešola, oče pa pravi, da hči nima nič proti sedanji šoli, sprememba okolja bi jo pa lahko vrgla s tira.
"Bolje, da jo vrže s tira, kot da ostane nepismena," je ostro odgovorila mama in začela nakladati, da je dobra izobrazba investicija za vse življenje. Če bi jo kdo slišal, bi si lahko mislil, da sem vrsta starostnega zavarovanja.
Tako se je oče vdal.
"Mogoče imaš prav," je rekel. "Zadnjič, ko je bila pri meni, sem omenil gospo Pankhurstovo (britansko feministko, op.), pa je mislila, da govorim o svoji snažilki."
No, in potem je mama preiskala vse mogoče šole in se odločila za neko dekliško šolo.
"Ne moreš pričakovati, da bom hodila v dekliško šolo," sem tarnala.
"Zakaj pa ne?" me je vprašala. "In ti trdiš, da si feministka? Kaj imaš proti puncam?"
Kitty, sestrica Dita in njuna mama so zagrizene okoljevarstvenice, borijo se za jedrsko razorožitev. V ta namen hodijo na zborovanja, protestirajo.
Mama: "Kitty: ko opaziš, da se tvoji nasprotniki zatekajo k osebnim žalitvam, veš, da si na poti k zmagi."
Na protestih v nekem vojaškem oporišču.
Ulezi se in se zazri v nebo. Tako enostavno je, pa vendar spremeni vse. Nebo je tako neverjetno široko, da mi jemlje sapo. Samo če ležiš na hrbtu, lahko zares dojameš, kako ogromno je. /.../ Mislim, da bi se vsak Zemljan moral vsaj enkrat na dan uleči na hrbet, tiho obležati in se predati osupljivi širini neba.
Minuta molka je potekla, iz mojih usta pa je privrelo navdušenje: "Mislim, da bi se vsak Zemljan moral vsaj enkrat na dan uleči na hrbet, tiho obležati in se prepustiti osupljivi širini neba."
"Gotovo se šališ!"
Zijalo se je stresel od groze. Medtem ko smo ležali na tleh, je stal ob dveh policajih, da bi rešil tisto, kar je še ostalo od njegove obleke in dostojanstva. /.../
"Kitty ima prav," mi je pritrdila mama in si s kavbojk otresla prah in kamenčke. "Ljudje zapravljajo svoje življenje, ko se ženejo, da bi zgradili čim več novega in uničili staro. Moramo si vzeti čas in si ogledati tisto, kar je tukaj že od vsega začetka."
"Prazno nebo!"
"Neskončnost," ga je popravila mama. "Večnost."
Kako je lahko otrokom težko, ko se starši razhajajo ... četudi se to dogaja z novim partnerjem, ki so ga morda otroci vendar počasi vzljubili ...
Kakšna nezaslišana nesramnost! Bila sem tako besna, da sem nalašč zaloputnila z vrati, ko sem odhajala v šolo. Starši si pa res dosti privoščijo! Če se odločijo, da bi otrokom pojasnili, kaj se dogaja, ker bi jih to utegnilo čustveno vznemiriti, potem jim pač ničesar ne pojasnijo. Hkrati živijo v veri, da so jim velikodušno prihranili čustven pretres - preprosto, ni kaj! Ko je zaljubljena v Zijalo, niti ne opazi, da ga sovražim iz dna duše, da me že ob sami misli nanj oblije kurja polt in da si želim, da bi ga pobralo. Pretečejo tedni in spoznam, da se bom hočeš nočeš morala z njim sprijazniti. /.../ Torej z nadčloveškimi napori skušam najti skupni jezik z Geraldom .../.../.
Potem pa -puf! Samo zato, ker mami Gerald nekega večera stopi na žulj, ga nažene za vedno. Potem ponovno zamiži, da ne bi po pomoti opazila čustev svojih najbližjih. /.../ ... mama se je odločila, da tista oseba več ne obstaja.
A izkazale so se Zijalove (Geraldove) lastnosti, bil je sicer dolgočasen, toda tudi zanesljiv, predvidljiv in stanoviten. In ko ga je mama še posebej potrebovala (na sodišču, kamor je morala, ker je kot protestnica prerezala žico v mornariški bazi), je prišel in ji bil v oporo.
Za protijedrske demonstracije pa še vedno nima najmanjšega razumevanja, vendar me to več ne moti. Samo smili se mi še, ker je tako slep, da ne vidi, kar vidim sama, da je tako otopel, da ne čuti, kar čutimjaz.
Anne Fine: Zijalo, založba Mladika, Lj. 2000
Galerija (2)
Sadovi drugihEnajsta šolaMladikeKnjige in življenje
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
