Angelček z mokro srajčko

Berem zgodbo o tem, kako dušo nekega otroka v nebesih zebe. Zakaj jo zebe? Zato, ker otrokova mama preveč joka za svojim otrokom - in malo dušico tušira s svojimi solzami.

Mene zmrazi ob tej zgodbi. Nočem sprejeti, da bi potem duša še "v nebesih" trpela. Potem nebesa niso nebesa. Če to drži, smo neznansko bolj povezani s pokojnimi, kot sem si mislila. Predvsem pa so potemtakem "nebeščani", tisti "tam čez", mnogo bolj povezani z nami, kot sem si kdajkoli mislila. Celo odvisni od nas.

Oja, saj prižigamo svečke pokojnim, molimo zanje, hodimo k maši zanje, pa vendar se meni bolj ali manj zdi, da oni so že "v svojem miru", mi "tukaj" se pa še kar "matramo", "hodimo", iščemo, ljubimo - kakor najbolje vemo in znamo ...

Kako neki je "potem"? Kaj je "tam"? Je kaj?

Kaj sploh so nebesa? Stanje duha, stanje, ko čutimo v srcu mir? Tako nekako jaz definiram nebesa.

Pa res so?

Ena bolnica, s katero sva se pogovarjali o nebesih (in ona uradno ni verna), je rekla: "Noben se še ni vrnil od "tam". Kar pomeni, da je "tam" lepo! Če ne bi bilo, bi se pač vrnil!" In se je široko nasmehnila. Jaz pa tudi.

Vse bolj in bolj se mi zdi nujno napolniti dni tukaj, dni z življenjem, tukaj, sedaj.

Kaj bo "potem"? Kaj dosti ne vem. Niti razmišljam ne več, kaj dosti ne, zaenkrat ne. Zdi se mi pomembno, da zares živimo zdaj. Si pomagamo, se imamo radi. Naredimo kakšnemu bližnjemu in tudi kakšnemu manj bližnjemu uslugo. Trudimo se biti prizanesljivi. Sočutiti z bližnjim. In vendar imeti jasne misli. Ohranjati etičnost. Spoštovati ljudi, vsa živa bitja. Stvarstvo.

Tako in podobno razmišljam vse pogosteje. Morda tudi pod vplivom tega, da sem pogosto ob umirajočih in se od blizu srečujem s sestro Smrtjo. Vedno bolj čutim poudarek na gojiti odnose, pustiti si čutiti, izraziti čustva, živeti, zares živeti - da ne bo prepozno. Na nek način mi je vseeno, kaj in kako je (bo) potem. Pomembno je, da sem sedaj "na mestu"!

Tako razmišljam, potem mi pa "dušni mir" zruši ena moja bližnja, ki mi pove zgodbo, resnično zgodbo:

Moji mami je umrl otroček. Zelo je žalovala za njim, veliko prejokala.

Potem je pa neke noči sanjala o angelčkih. Bilo jih je veliko. In imeli so lepe bele srajčke. Vsem so se bleščale v svetlobi, samo eden je imel pa čisto mokro.

Pa je mama vprašala, zakaj ima en angelček mokro srajčko.

"Zato, ker ti stalno jokaš in s svojimi solzami močiš njegovo srajčko."

Mamo je seveda ta izjava močno pretresla. Zgodba je resnična, sanje so bile resnične, mama je ob teh sanjah nehala jokati za izgubljenim otrokom.

Sveti Frančišek Asiški je imel rad tudi sestro Smrt ... Brat Sonce, sestra Luna.

Zgodba o angelčku z mokro srajčko me je prav pretresla. Če je tako, potem smo veliko bolj povezani tukajšnji in tamkajšnji.

Oni tam potem sploh ne počivajo v miru, če jih skrbi za nas, če čutijo z nami, ne morejo uživati nebes?

Kaj pa je potem dušni mir, tisti, ki ga tako želimo pokojnim?

Vsakemu človeku želim, da v miru "odide", da je spokojen, ko pride čas ... in želim mu spokojnost tudi tam, kjer je potem.

Žalovanje za pokojnimi dragimi je razumljivo in nujno, po moje tudi ni pravil, kaj je pravilno pri žalovanju. Je pa dobro vključiti tudi razum. (Ampak o tem jaz le razmišljam in se ne grem svetovalca.)